Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

TEOLOGI S CERKVIJO PAPEŽA FRANČIŠKA

14. 1. 2018 | Ksenja Hočevar | Naš pogovor

Jezuit p. Marko Ivan Rupnik je eden od enajstih izbranih teologov, ki so na povabilo Vatikana napisali knjigo o smeri Cerkve s papežem Frančiškom.

 

P. Marko Rupnik je eden od enajstih teologov, ki jih je Vatikan izbral, da – vsak s svojega področja teologije: duhovne, biblične, moralne, pastoralne, dogmatične, mariologije … – napišejo knjigo o smeri Cerkve, kot jo vodi papež Frančišek. Tik pred božičem je namreč vatikanska založba izdala zbirko enajstih knjig s skupnim podnaslovom »Teologija na poti s Cerkvijo papeža Frančiška«. Da je med iz­branimi teologi z vsega sveta Slovenec, ki ga pri nas sicer splošno bolj kot po duhovni misli poznamo po mozaični umetnosti, ni naključje: papež Frančišek ga je za svojega svetovalca imenoval v kar tri rimske dikasterije, torej od blizu spremlja, kam se premika Cerkev v zadnjih petih letih Frančiškovega pontifikata. Naslov Rupnikove knjige je Secondo lo Spirito (Po Duhu); tik pred redakcijo smo izvedeli, da je Rupnikova knjiga iz zbirke že razprodana in je v ponatisu. Foto: Tomaž Celarec

P. Rupnik, zakaj je izšla ta zbirka?

Ker nekateri zelo jasno čutimo novost v Cerkvi, ki jo prinaša papež Frančišek. V zadnjih desetletjih se je teologija oddaljila od konkretnega cerkvenega življenja, postala je nekaj izoliranega, osamljenega. Pomislimo, da smo se celo v duhovniški, redovniški formaciji začeli bolj naslanjati na pomožne znanosti, kot so pedagogika, psihologija, sociologija, kakor na teologijo. To pomeni,­ da se je teologija zaprla v svoj krog. Mislim, da je zbirka knjig korak k temu, da bi se teologija začela prenavljati, upoštevajoč učiteljstvo papeža Frančiška, da bi pokazali, kaj učiteljstvo danes pomeni za razmišljanje v Cerkvi; kako naj bi naš duhovni in teološki um začela hoditi s Cerkvijo.

Po kakšnem ključu ste bili teologi izbrani?

Odgovora ne vem, mislim pa, da smo bili izbrani teologi, ki spremljamo učiteljstvo papeža in razmišljamo samostojno, ki nismo del kakšne struje; teologi, ki čutimo, da je to obdobje močan izziv, da se teologija premakne. Naš skupni imenovalec je, da ne gre več za teologijo kot nekaj izoliranega, ampak se navezujemo na tisto vizijo, ki je pripeljala Cerkev do drugega vatikanskega cerkvenega zbora. To je vizija organskosti. Kaj pomeni organizem? Da so stvari med seboj povezane, da so žive. Mi smo včasih teologijo študirali kot Leonardo da Vinci, ki je, ko je študiral človeški lik, preučeval mrtvo truplo. Teologija ni mrlič, ki ga lahko seciramo in preučujemo! Teologija je nekaj živega, je misel novega življenja.

Kar je poskušal že drugi vatikanski koncil, kajne?

S Frančiškom se začne druga faza razumevanja in uresničitve vatikanskega cerkvenega zbora. Skoraj smo že pozabili, da je bil, predvsem pa smo pozabili, kaj je do koncila pripeljalo. Do koncila ni prišlo, ker bi par teologov reklo, da bi bilo dobro, da bi bil, ampak se je zgodil v Cerkvi, ki jo vodi Sveti Duh, ki daje novo življenje, ravno v času, ko se je Cerkev začenjala rušiti v soočenju z večinsko kulturo. V tem krhkem obdobju se je v Cerkvi začutil močan val življenja in ta val življenja je pripeljal do vesoljnega cerkvenega zbora. Ljudje, ki so na miselni ravni pripravili koncil, so bili ljudje, ki so bili popolnoma predani Cerkvi in so zapustili klasični sholastični način razmišljanja. Sprejeli so moč Duha, ki je segal daleč nazaj, v prvo tisočletje, v dobo cerkvenih očetov; tam so oplodili misel in pokazali nekaj novega v načinu razmišljanja.

Kje se je ta misel »zataknila«, da je Cerkev ni uresničila?

Teolog Henri de Lubac, ki sem ga nekajkrat srečal v Rimu kot bogoslovec, je dejal: »Koncil nas je pripravil, da se ne bi več kregali s svetom, s politiki in s kulturniki, saj smo poklicani, da kot manjšina svet presenetimo, ne pa da se z njim 'tolčemo'.« Za De Lubaca je bila tragedija koncila v tem, da ga niso posredovali v svet škofje, ampak novinarji. V času koncila še ni bilo modernih komunikacijskih sredstev in ko se je koncil končal, so v nekaj člankih na kratko sporočili, kaj so napisali koncilski očetje. To je odmevalo v svetu, predno je škofom uspelo Cerkvi posredovati koncilsko vizijo na organski način. Kaj se je zgodilo? Koncilski očetje so umrli, koncil je odživet in zdi se, kot da bi obrnili stran, kot da koncila sploh ne bi bilo. Tudi ko smo študirali koncilske očete, smo jih z znanstveno racionalistično logiko še bolj razdrobili. V resnici pa je iz koncila prišlo življenje, prišli so do nove vizije Cerkve oziroma spet odkrili tisto najstarejšo, iz časa cerkvenih očetov, in jo na svež, organski način podali v sodobni čas.

Temu sledi papež?

Tako je in to je izhodišče vseh teologov v zbirki. Frančišek se že prvi večer, ko se je pokazal na papeškem balkonu, ni predstavil kot papež, ampak kot rimski škof. Že takoj na začetku je zavel veter prvih stoletij. Nato je prosil za blagoslov in molitev, po starem običaju ljudstvo moli nad tistim, ki je bil izmed njih izbran za škofa. Lahko bi našteval­ še in še … Najbolj pomembno pa je to, da je Frančišku povsem jasno, da je konstantinsko-teodozijski vzorec Cerkve popolnoma mimo koncila in da je treba živeti drugače. Papež se zaveda, da nismo v dobi sprememb, ampak gre za spremembo dobe.

Mislite konec moderne dobe?

Konec konstantinsko-teodozij­ske dobe. Konstantin je dal veri svobodo, Teodozij jo je že uporabil v imperiju. Strukture imperija so počasi postale tudi strukture Cerkve. V vatikanskih muzejih je v Konstantinovi sobi freska slikarja renesančne dobe Laurettija z naslovom: Zmagoslavje krščanske religije. Poganskega boga smo zrušili in na to mesto postavili Kristusa na križu. To je teološka zmota, saj Kristus ni zamenjava za poganskega boga, Kristus ni ustanovil religije, krščanstvo ni religija v tem smislu. Konstantinov vzorec je tudi v tem, da sovpadeta religija in imperij. V moderni dobi sovpadeta država in religija ali pa celo etnija in religija. Kristus pa nam je prinesel novost, nov način živ­ljenja, pokazal nam je, kako živeti človeško naravo na sinov­ski način. Na nas je raztegnil svoje božje življenje. Religija se razvija po družbenih, državnih strukturah in se z njimi zrašča, Kristus pa nam je dal v evangeliju drugačno vizijo: primerja nas z lučjo, s soljo in kvasom. Si predstavljate, da bi bilo v dvokilogramskem hlebu kilogram in pol soli?! Sveta ne bomo rešili tako, da bomo vsi katoličani. Frančišek torej ni odkril nekaj novega, le resno je vzel koncil. Ko je razglasil za sveta papeža Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., je nakazal smer: »Že ta dva papeža sta se trudila, da bi dala Cerkvi spet možnost, da zaživi svojo prvotno fiziognomijo.« To je Cerkev kot Božje ljudstvo, kot Kristusovo telo, ki se razodeva z novo vizijo človeka, novim življenjem. Torej biti v svetu in biti s svetom kot luč, sol in kvas …

Mimo struktur?

Cerkev ima znotraj svojega živ­ljenja, celo znotraj svoje zakramentalnosti osnovane svoje lastne strukture in ni potreba, da jih prevzema od države. Ni nam treba zahtevati nekaj zase, ni nam treba uveljavljati nekih struktur, posebej ne v družbi, kjer je vsak tako občutljiv zase. Življenje je tisto, ki pritegne, privabi, razodene, šele nato se človek začne poglabljati, razmišljati in tako naprej. Najprej življenje, nato nauk … Tako je bilo tudi v zgodovini: najprej smo kristjani zaživeli, šele v četrtem stoletju je prišlo do močne misli o tem življenju. To so veliki premiki.

Je tudi zato papež Frančišek za mnoge, tudi duhovnike in škofe, tako moteč?

Odločno je zastavil Cerkev kot zakramentalno strukturo, ne več kot napol državno strukturo, kot religijo, zraščeno s strukturami, in to je gotovo moteče za tiste, ki so navajeni na Konstantinov vzorec. Mislim, da je tudi papežu logično, da se določen del upira. Po drugi strani pa igrajo pomembno vlogo družbeni mediji, opozicijske sile, ki so za širjenje negativnosti spretno izkoristile tudi družbena omrežja. Kar je sicer čudno, saj se velika večina teh ljudi šteje za tradicionaliste: hočejo se pokazati kot »super katoličani«, hkrati pa se čutijo poklicane, da kritizirajo papeža in ga celo razglasijo za krivoverca. Čudno je, da prav taki katoličani izbirajo postmoderne subjektivistične oblike, kjer sem jaz merilo vsega. Čudim se taki suverenosti in samozadostnosti, da lahko iz svojega malega zornega kotička ocenjujejo, sodijo in že kar »izobčijo« papeža. Papež je zakorakal v smer, ki nam jo je dal v evangeliju Kristus: smo sol in kvas. Kaže nam, da moramo ven iz kalupov, v katerih smo se znašli, in zaživeti kot manjšina v svetu. Eno obdobje je mimo, vzemimo resno novo krščansko ero, v kateri bomo živeli iz krsta in evharistije kot občestvo. Razbiti individualni svet ne hrepeni po »beneški republiki«, ampak po občestvu.

Vi ste v svoji knjigi pokazali papeževo smer na pod­ročju duhovne teologije. Kaj ste izbrali za rdečo nit?

V knjigi pokažem, kako duhovna teologija spreminja svojo fiziognomijo, svoja obzorja zaradi učiteljstva Frančiška. To pomeni predvsem prehod od posameznika do osebe. Že v teološki viziji grških očetov je posledica greha v tem, da človekova eksistenca ni več v odnosu. Ko človek ni več v ljubezni, se znajde v izoliranem jazu, išče prostor zase, išče rešitev. Oseba pa pomeni način božjega bivanja. Ko rečem oče, s tem povem, da oče obstaja, ker je v odnosu do sina. Če namreč ni sina, tudi očeta ni. Gre torej za način bivanja, za vprašanje, kako človek živi svojo človeško naravo; gre za način bivanja, ki ga sprejemamo od Boga. V prvem delu knjige se posvetim Abrahamu, z njim pokažem, kako začne Bog po grehu človeka odreševati. Bog pokliče Abrahama: pusti očetovo hišo, pusti domovino, pojdi ven iz tega. Kajti posameznik je izraz človeške narave, Bog pa ga kliče iz tega zgolj naravnega bivanja v bivanje po Duhu, kar pomeni v občestveno bivanje, bivanje v odnosih. Jaz je v zadnji inštanci podvržen svoji lastni naravi in ne more ven iz nje. Občestvena oseba pa se izrazi v svoji naravi, človeška narava postane prostorje odnosov, ljubečega žrtvovanja in sploh občestvenega bivanja. Koliko poti mora Abraham prehoditi, da spozna vse to … Na primeru Abrahama pokažem, kaj za Cerkev pomeni, da gre ven iz sebe in se ne »ubada« več sama s seboj; kaj pomeni iti ven iz individualnosti v osebno, občestveno življenje.

Papežev odziv na knjigo že imate? Nekateri mu očitajo tudi to, da ni teolog …

Teolog v smislu »profesor teologije« Frančišek res ni … ampak teologe kot profesorje poznamo šele v moderni dobi. V prvem tisočletju so bili v glavnem vsi teologi pastirji, škofje. Njihova teologija se je razbrala iz načina vodenja Cerkve, se pravi iz tega, kam so želeli usmeriti Cerkev, in iz homiletike, pridig, poučevanja. Frančišek je presenetil: ima jasno vizijo Cerkve, vsak dan pa ima tudi pridigo, torej ves čas uči. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu