Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

BREZ DUHOVNOSTI EVROPE NE BO

NAŠ KOMENTAR, DRUŽINA, 14. januar

Leto 2018, v katero smo pravkar zakorakali, bo v marsičem odločilno za obstoj in konsolidacijo Evropske unije. Ali bomo šli v smer bolj enotne, močnejše in bolj učinkovite skupnosti evropskih narodov, ali pa bomo izbrali drugo pot, konfederacijo bolj samostojnih in neodvisnih evropskih držav? Prihodnje leto bo leto evropskih volitev, do takrat bo verjetno že bolj jasno, za kaj se bomo odločili.

Predsednik evropske komisije Jean Claude Juncker je ob prevzemu mandata izrazil misel, ki se mi zdi pomembna: »Ali nam bo uspelo Evropo približati njenim državljanom ali pa bomo propadli.« Vse tako kaže, da bo to misel moral ponoviti tudi ob izteku svojega mandata.

Večkrat sem prebral misel, ki se je pojavila ob dosedanji bilanci Evropske unije: Evropa je kot bolnik, ki je zapustil urgenco, preživel je, toda njegova bolezen ostaja. Bo živel v vročičnem stanju še naprej ali bo ozdravel? Kaj naj si ob tem mislimo?

Velika Britanija je v postopku izstopa iz unije. Evropi je zastal dih, ko je šlo za volitve na Nizozemskem in v Franciji, kjer je za las manjkalo, da bi zmagali skrajno desničarski stranki, ki bi Evropi obrnili hrbet. Sedaj čakamo še na Nemčijo. Strukturne reforme, ki jih evropski politični voditelji načrtujejo in napovedujejo za marec 2018, bodo najverjetneje morale počakati. Še naprej se krepijo populistične stranke in skupine, ki Evropi niso naklonjene. V Španiji se je »zgodila« Katalonija. Poljska in Madžarska bi lahko sledili britanskemu zgledu, se bojijo v Bruslju. 

Ko se leto izteka, delamo obračune. Vseh 27 članic EU beleži gospodarsko rast, kar je razveseljivo, mednje sodi tudi Slovenija. Evropski komisar Günter Oettinger opozarja, da bo do leta 2021 zaradi izstopa Velike Britanije iz EU v evropski blagajni približno za deset milijard evrov primankljaja, stroški delovanja evropskih institucij, ki se želijo zavzeti za bolj enotno, varnejšo in bolj učinkovito Evropo, se bodo prav tako povečali za približno deset milijard evrov. Vsaka država članica bo morala seči globlje v svoj žep, da bo finančno stanje EU vzdržno in stabilno. Se bo vse skupaj še bolj zapletlo že pri denarju?

Za denar gre, radi rečemo, ko presojamo dosedanjo politiko vodstva EU. Toda, ali lahko evro reši Evropo, tudi če postane močnejša in trdnejša valuta? Če smem, bi rad primerjal enega od duhovnih očetov Evropske unije, Roberta Schumanna (1886–1963), in današnjo garnituro evropskih politikov. Robert Schumann je bil večkratni minister Francije. V Parizu je odklonil službeno stanovanje, stanoval je v majhnem stanovanju, na svoje stroške. Poiskal si je sobo, od koder je imel pogled na cerkev. Vsak konec tedna se je z vlakom peljal iz Pariza v Metz, od tam pa z avtobusom do skromne hiše v Scy-Chazelles. Na njegovem domu, ki je danes muzej, vodniki radi pripovedujejo anekdoto, da je nekoč, ko ni bilo avtobusa za to precej odročno vasico, stopal in naletel na nekoga, ki ga ni prepoznal. Naslednji dan je napisal poštno kartico, s katero se mu je zahvalil: »Hvala, da ste me pobrali, minister Robert Schumann.« Hišo v lorenski vasici je izbral tako, da je imel pogled na zvonik in na cerkev. Živel je skromno in preprosto, s svojimi knjigami in številnimi pismi in dopisi, ki jih je pošiljal somišljenikom in soustanoviteljm prve oblike evropske unije, Konradu Adenauerju, Aliceju De Gasperiju, Altieru Spinelliju in drugim.

Schumannov pogled na cerkev v Parizu in na podeželju, v kraju Scy-Chazelles blizu Me­tza, se mi zdi naravnost preroški. Brez duhovnih vrednot, brez duhovnosti Evrope ne bo več. Bo le še gospodarska, finančna in zgolj interesna evropska zveza. Ali v tem primeru ne bi bila boljša rešitev, da se Evropa preoblikuje v Združene države Evrope? Unija je zavezujoča, kliče po duši, po skupnem gledanju v isto smer, kliče po duhovni viziji, brez katere se ne da napredovati, kliče tudi po odgovorni solidarnosti.

Robert Schumann je danes kandidat za beatifikacijo. Kot kristjan je verjel v osebno odgovornost politikov. Njegova politika je bila pričevalna. Zanjo je živel, kot se živi za poslanstvo, z dušo in telesom. Pogled na cerkev mu je dajal moči, da je krepil vizijo sobivanja evropskih narodov. Začutil je dušo Evrope, črpal je iz njenih korenin. 

Današnji evropski politiki, ki stanujejo v službenih stanovanjih, se redkokdaj peljejo z vlakom ali avtobusom, ampak se prevažajo v dragih službenih avtomobilih in udobnih letalih ter jim še na misel ne pride, da bi kdaj stopali ali vsaj prisedli drug k drugemu, da bi tako zmanjšali stroške, ne iščejo več krajev s pogledom na cerkev. Kmalu jim bo menda ljubši pogled na mošejo. Če bi bil sam politik in bi lahko izbiral stanovanje v kakšni evropski prestolnici, bi izbral sobo s pogledom na cerkveni zvonik, na sinagogo in na mošejo. Tak pogled bi krepil mojo duhovno vizijo po miroljubnem in dialoškem sobivanju vseh svetovnih religij. Marsikje po Evropi že obstajajo t. i. Abrahamove hiše, kjer se pri molitvi in pogovorih srečujejo kristjani, judje in muslimani. Ali Evropa ne bi mogla postati taka Abrahamova hiša? Imela bi širino, bolj izostren čut za lastno identiteto, za korenine, iz katerih je zrasla, boljši pogled v prihodnost, katere ne bo brez dialoga, odprtosti, miroljubnosti, medkulturnega in medverskega sožitja.

Zvone Štrubelj

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu