Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

KAJ PA DANES?

Kaj pa danes?

17. 12. 2017 | Boštjan Debevec | Naš komentar
 

Drage bralke in dragi bralci Družine.


Ko se vračam v svojo rodno vas, se mi pogled pogosto ustavi na Družininem enolistnem stenskem koledarju, ki visi v naši kuhinji. Mama jih je lepila leto za letom, tako da se jih je od sredine sedemdesetih let naprej nabralo več centimetrov. Na njih najdem podatke, kdaj je zapadel prvi sneg, kdaj smo dobili telička, kdaj se je kdo v družini poročil ali rodil, kdo je umrl … Listi, nalepljeni drug na drugega, so postajali tiha kronika naše družine in jih danes – po odhodu mame in očeta – še bolj opazim. 

Zakaj mi je misel najprej zašla na koledar Družine, ko bi bralec v našem komentarju bolj pričakoval kakšno poglobljeno analizo časa, v katerem živimo? Pravzaprav ne vem. Mogoče mi te plasti zgodovine govorijo o zvestobi in zaupanju, ki ga bralci po Sloveniji, v zamejstvu in po svetu čutijo do tednika Družina. Mogoče zato, ker zdaj tudi sam vstopam v vrsto soustvarjalcev in se ob tem počutim majhnega. Mogoče tudi zato, ker tednik ni bil eden izmed, ampak bolj eden in edini…

Kaj pa danes? Kakšna je vloga osrednjega katoliškega časopisa na Slovenskem v dobi, ko se človek utaplja v poplavi informacij? Kakšne strateške cilje si mora zadati uredništvo, da bodo vsebine nagovarjale sodobnega kristjana in mogoče tudi ljudi zunaj Cerkve? 

Ja, govoriti je treba v sodobnem in razumljivem jeziku. Potrebno je iskati nova orodja in možnosti, ki jih ponuja svetovni splet. Pomembno je uporabljati najnovejšo tehnologijo, ki omogoča hitrejše in učinkovitejše delo, toda … tudi če bi imeli vse to, bi bili še vedno samo eden izmed igralcev v tej medijski areni; na bojišču, kjer je človek v veliki meri plen (lastnih) nagonov in dražljajev. Tudi mi bi zgolj lovili, šteli, računali. Toda biti ustvarjalec katoliških medijev pomeni predvsem in najprej izročiti svoje delo Bogu. Upati si – v dvomu, nemoči in slepi ulici – prositi za pomoč. Upati si postaviti naše besede na rešeto božje besede, katere prav je včasih tudi drugačen od našega. Biti katoliški pomeni tudi moliti za svoje bralce, ustvarjati medsebojno pomoč in solidarnost, iskati resnične zgodbe, ki odpirajo srca k upanju. To pa samo po sebi vendarle ni tako enostavno. Spomnim se, ko je nekoč na duhovnih vajah nekdo vprašal p. Marjana Šefa, kako je mogoče »vedeti«, kaj Bog hoče od nas? Pater je pojasnil nekako s temi besedami: »Bog odgovarja zelo hitro. Potrebno pa je, da mu naredimo prostor tišine v sebi, da ga lahko sploh slišimo.« Iz svojih preteklih (tudi službenih) izkušenj bi dodal, da so pomembna vrata v ta prostor tudi naši medsebojni odnosi. Koliko laže mi je ob kavici s kolegi »reševati Cerkev in svet« kot pa v srcu odpustiti nekomu, ki me je prizadel, ali pa se recimo potruditi za sodelavca, ki mi človeško gledano ni preveč simpatičen. Včasih se mi zdi, da je tudi pisana beseda »močna« toliko, kolikor črpa iz tega ozadja. Jezus pravi, da »kjer sta dva ali trije zbrani« v njegovem imenu, tam je tudi on »med njimi«. 

Drage bralke, dragi bralci, naredimo ta prostor v sebi in med nami, da bo On (posebej v tem adventno-božičnem času) vedno bolj navzoč v našem življenju in po nas tudi v življenju ljudi, ki jih bomo srečali. Naj ne bo trpljenja, stiske, nesmisla, kamor Jezus ne bi smel vstopiti. 

V imenu uredništva Družine vam želim te božje navzočnosti.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu