Tistih nekaj dni, ko prebivamo na tem svetu, delajmo dobro, se ljubimo in si pomagajmo. V svojih križih raje potrpimo in molčimo, da ne izgubimo zasluženja. (sv. Leopold Mandić)

TOLAŽBA BREZMADEŽNE

Tolažba Brezmadežne

10. 12. 2017 | Edvard Kovač | Naš komentar

Adventni čas je obdobje, ko lahko prosimo za dar odpuščanja

 

Slovenski duhovnik in literat Otmar Črnilogar je v svojem Križevem potu za umorjene v eni izmed kraških jam napisal, kako ti mladi fantje očitajo svojemu Gospodu, da še bolj trpe kot on sam. Njega je mati spremljala na zadnji poti, njihove matere pa so daleč od njih. Njega je mati tolažila in on ji je lahko izročil svojega ljubljenega učenca v tolažbo, oni pa se od svojih mater ne bodo mogli posloviti in jih prositi, naj ne jočejo. Njegova mati je vedela, kje je njegov grob, njihove matere bodo ostale v nevednosti do konca dni.


Srhljivo je to besedilo, saj je najbrž edino slovensko literarno besedilo, ki človeško trpljenje povzdigne nad Kristusovo muko. Toda slovenski duhovni mislec s svojo pesniško dušo spregovori v Kristusovem imenu in pravi: »Ne tako!« Kajti njegova Mati je spremljala tudi nje, ona jih je tolažila in jim dajala upanje podobno kakor svojemu sinu, ko so padali v brezna, umirali od lakote po taboriščih, ali pa kričali od bolečin v strelskih jarkih.

Pokojni profesor Črnilogar, ki je bil prežet z modrostnimi knjigami Svetega pisma in jih je tudi prevajal, je vedel, da je v iskreni molitvi dovoljeno Bogu tudi marsikaj odčitati, toda potem je potrebno utihniti in prisluhniti njegovemu odgovoru.

To ne pomeni, da bo mogoče skrivnosti trpljenja in smrti kdaj razumeti, toda iz Jezusovih in Marijinih ust bo prišla tolažba. Tudi Marija ni mogla razumeti, zakaj ne more roditi tako kot vse njene rojakinje v dostojni hiši, zakaj se ji je sin skril v Jeruzalemu in sta ga z očetom tri dni zaman iskala, zakaj je pred javnostjo ni hotel pozdraviti in predstaviti tako, kot ga je vzgajala, ampak jo je pred vsemi vprašal: »Kdo je moja mati?«. Zakaj se končno ni raje umaknil iz Jeruzalema in se skril, kot pa da v posmeh vseh Jeruzalemčanov in romarjev nosi sramotni križ? Zakaj noče stopiti s križa, ko pa ji je vendarle razodel, da je Božji Sin?

Toda Marijino srce se nikoli ni predalo obupu. Skrivnost njenega trpljenja je v tem, da njenega duha nikoli ni zatemnila tolikšna temina, da bi se predala grenkobi zla. To je tudi vsebina verske resnice o Mariji Brezmadežni. Nikoli ni bila v posesti zla sovraštva, obupa in greha, tudi izvirnega ne. Frančiškanski mislec Janez Duns Skot, ki je utemeljil to versko resnico, je pokazal, da greh, trpljenje in zlo niso osrednji nagibi Kristusove ljubezni, ampak njegova čista darežljivost, ki jo je bilo polno tudi Marijino srce. Ljubezen Marijinega srca je bila tako visoka, da je v vsej svobodi duha spremljala svojega sina na njegovi poti trpljena in od takrat naprej spremlja v vseh stiskah tudi vsakega človeka. Zato smemo upati, da je Marija bila zraven in je tolažila tudi slovenske mučence, pa naj je šlo za fante in može, ki so padali v jame, ali pa za žene in otroke, ki so jih zagrebli v jarke in rove. Prav najdeni rožni venci in nabožni predmeti pričajo o tem, kako so ti možje in fantje molili in klicali Marijo na pomoč v trenutkih agonije, kako so šepetali zdravamarijo v najdaljših minutah svojega življenja.

Če gre za krščanske mučence, potem smemo upati, da tudi v njihovem srcu ob trenutkih groze ni bilo sovraštva, ampak upanje, da bo njihova žrtev pomenila blagoslov za njihove drage in da njihovo trpljenje ne bo zaman.

Letos so obnovili v Jeruzalemu cerkev Božjega groba. Toda ta grob je prazen, a kljub temu je njegova praznina polna pomenljivosti. Napolnjuje nas z upanjem na še neko drugo, pravičnejše in bolj ljubeče življenje, kot ga imamo sedaj. Na tem kraju se spominjamo, da je ob tem grobu jokala tudi Mati Marija in druge žene in da so se solze Marije Magdalene prav tam spremenile v solze veselja. Kdaj je vstali Gospod prišel potolažit tudi svojo Mater in ji napolnil srce z radostjo, ne vemo. Tudi ne vemo, kdaj bo Marija uspela potolažiti vse tiste svojce, ki so izgubili svoje drage v breznih, rovih in jarkih. Toda vsa ta mesta se praznijo in nas spominjajo na jeruzalemski prazen grob. Napočil je čas, da tudi mi te kraje napolnimo s spominom na Kristusovo odpuščajočo ljubezen ter prosimo za milostni dar sposobnosti odpuščanja.

Takšna molitev pomeni pričakovanje novega življenja in nakazuje novo obdobje. Prav adventni čas je obdobje, ko lahko prosimo za ta dar in pustimo Bogu, podobno kot prerok Izaija, da kakor glino ponovno oblikuje naše srce in nam nakloni novo življenje. V tem duhu je lahko tudi naš nadškof Stanislav prosil Marijo Pomagaj na Brezjah, naj nas uči odpuščati vsem hudodelcem, in ob koncu še vzkliknil, naj pred Marijo prihajamo s prošnjo, da »Oče po svojem Duhu razsvetli razum vseh, ki imajo v našem narodu odločujočo vlogo, da delujejo za spravo in mir«.