Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

RAJ - CILJ NAŠEGA UPANJA

Raj - cilj našega upanja

DRUŽINA, 12. novembra 2017

Zadnja sredina kateheza (25. oktobra) papeža Frančiška o krščanskem upanju, o katerem nam je govoril v tem liturgičnem letu.


»Raj« je ena od zadnjih besed, ki jih Jezus izgovori na križu, ko se obrne k desnemu razbojniku. Ustavimo se za trenutek ob tem prizoru. Na križu Jezus ni sam. Ob njem, na levi in desni, sta dva hudodelca. Morda si je kdo, ki je šel mimo tistih treh križev, dvigajočih se na Golgoti, oddahnil in pomislil, da je končno bilo zadoščeno pravici, ko so takšne ljudi obsodili na smrt. Poleg Jezusa je tudi hudodelec, ki prizna, da si je zaslužil strašno kazen. Imenujemo ga »desni razbojnik«, ko levemu razbojniku ugovarja in pravi: midva prejemava, kar sva zaslužila za svoja dejanja (glej Lk 23,41).

Desni razbojnik

Na Golgoti tistega tragičnega in svetega petka Jezus dospe do skrajnosti svojega učlovečenja, svoje solidarnosti z grešniki. Na njej se uresniči, kar je prerok Izaija rekel o trpečem služabniku: »Med hudodelce je bil prištet« (Iz 53,12; prim. Lk 22,37). Na Kalvariji ima Jezus še zadnje srečanje z grešnikom, da bi tudi njemu na stežaj odprl vrata svojega kraljestva. Zanimivo pa je: to je edinokrat, da se beseda »raj« pojavi v evangelijih. Jezus ga obljubi »ubogemu vragu«, ki je na lesu križa imel pogum, da mu je namenil bolj ponižno od prošenj: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Ni premogel dobrih del, ki bi bila kaj vredna, ničesar ni imel, ampak se je izročil Jezusu, ki ga prizna za nedolžnega, dobrega, tako zelo drugačnega od sebe (v. 41). Zadostovala je beseda ponižnega kesanja, da se je dotaknil Jezusovega srca.

Desni razbojnik nas spominja na naše resnično stanje pred Bogom: da smo njegovi otroci in je do nas sočuten, razorožen je vsakokrat, ko mu pokažemo svoje hrepenenje po njegovi ljubezni. V sobah mnogih bolnišnic ali v celicah zaporov se ta čudež ponavlja neštetokrat: ni človeka, četudi je še tako slabo živel, ki bi mu preostal samo obup in bi mu bila prepovedana milost. Pred Bogom se vsi pojavimo praznih rok. Kakor cestninar iz prilike, ki je molil zadaj v templju (glej Lk 18,13). Vsakokrat, ko človek med zadnjim izpraševanjem vesti v življenju odkrije, da ima velik primanjkljaj dobrih del, ne sme obupati, ampak se mora izročiti Božjemu usmiljenju. To nam daje upanje in nam odpira srce. Bog je Oče in vse do zadnjega čaka, da se bomo vrnili. Izgubljenemu sinu, ki začne priznavati svojo krivdo, oče zapre usta z objemom (glej Lk 15,20).

Raj – objem z Bogom

Raj ni pravljični kraj, še manj je čaroben vrt. Raj je objem z Bogom, neskončno Ljubeznijo. Vanj vstopimo zato, ker je Jezus za nas umrl na križu. Kjer je Jezus, tam sta usmiljenje in sreča. Brez njega sta le hlad in mrak. V trenutku smrti kristjan ponavlja Jezusu: Spomni se me. In četudi ne bi bilo nikogar več, ki bi se nas spominjal, je Jezus tam, poleg nas. Želi nas povesti na najlepši kraj, kar jih obstaja. Želi nas povesti tja skupaj z malo ali veliko dobrega, ki ga je bilo v našem življenju, da se ne bi nič izgubilo, kar je on že odrešil. V Očetovo hišo bo ponesel tudi vse tisto, kar je v nas še potrebno odkupitve: pomanjkljivosti in napake celotnega življenja. To je cilj našega življenja: da se vse izpolni in preoblikuje v ljubezen.

Če to verujemo, nam smrt neha povzročati strah. Prav tako lahko upamo, da bomo s tega sveta odšli vedro in z velikim zaupanjem. Kdor je spoznal Jezusa, se ničesar več ne boji. Tako bomo tudi mi lahko ponovili besede starčka Simeona, ki je bil blagoslovljen s srečanjem s Kristusom ob koncu življenja, ki ga je preživel v pričakovanju: »Gospod, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev« (Lk 2,29-30). V tistem trenutku ne bomo ničesar več potrebovali, ne bomo več videli nejasno. Ne bomo več zaman jokali, kajti vse bo preteklost, tudi prerokbe, tudi spoznanja. Vendar ne ljubezen, ta bo ostala. Kajti »ljubezen nikoli ne mine« (prim. 1 Kor 13,8).

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu