Mir je treba ustvarjati dan za dnem in vzpostavljati od Boga hoteni red, ki prinaša popolnejšo pravičnost med ljudi. (bl. Pavel VI.)

V ČEM JE GOSPODOVA ŽETEV?

V čem je Gospodova žetev?

10. 9. 2017 | Naš komentar

Ob škofijskih molitvenih dnevih za duhovne poklice

p. Marko Rupnik

V čem je Gospodova žetev?

10. 9. 2017 | Naš komentar

Ob škofijskih molitvenih dnevih za duhovne poklice

p. Marko Rupnik

Kje v evangeliju najdemo mesto, ki nas spodbuja k molitvi za duhovniške in redovniške poklice? »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev« (Mt 9,36-38).

Množice je Gospod videl kot polja zrele pšenice, zato pravi: »Prosite Gospoda, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« Ti delavci ne žanjejo za lastno žetev, ampak za Gospodovo. Žetev tudi ni odvisna od njihovega truda in njihovih zaslug, kajti »z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako« (Mr 4,26-27). »Poslal sem vas, – pravi Gospod – da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud« (Jn 4,38).

Zgodovina nam pokaže, da že od Konstantina in Teodozija vloga duhovnih poklicev ni bila več samo to, kar se da razbrati iz zgornjih navedkov, ampak je v neki napol-imperialni oz. pozneje napol-državni strukturi Cerkve poslanstvo duhovnih poklicev segalo v bolj kompleksno področje vzgoje in ustanavljanja inštitucij za organizacijo življenja. Vse to pa je gotovo zaradi napora, truda in potrebne strokovne usposobljenosti bolj podvrženo skušnjavam, da si tudi v takem duhovnem poklicu želimo rezutatov, uspehov in torej pričakujemo priznanja, čast, pomembnost in pozornost. Medtem ko je v evangeljski viziji apostolskega delovanja popolnoma jasno, da »ni nič tisti, ki sadi, ne tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog« (1 Kor 3,7). 

Ko se je poslanstvo duhovnih poklicev otežilo z vrsto drugih nalog, se je zameglila resnična podoba tistih, ki naj bi vodili in hranili Božje ljudstvo. V 10. poglavju Janezovega evangelija lahko celo preberemo, da je Kristus prišel osvobodit ovce od nepravih pastirjev. V ozadju odmeva 34. poglavje preroka Ezekijela, ki nam predstavi dramatično podobo samopašnih pastirjev. Kljub vsej dolgi dobi t. i. teodozijanskega vzorca Cerkve smo imeli vrsto menihov, škofov, duhovnikov, redovnic in redovnikov, duhovnih mater in očetov, ki so ves čas pasli z Gospodovim srcem, z Njegovo ljubeznijo in Njegovim usmiljenjem in želi za večni blagor in mir mnogih. 

Danes pa se zdi, da primanjkuje duhovniških in redovniških poklicev. Ko na poseben način molimo v ta namen, nas molitev sama postavlja v odnos z Gospodom žetve in je sploh nemogoče moliti, ne da bi prisluhnili, kaj nam Gospod govori ravno s tem pomanjkanjem duhovnih poklicev. Mi sicer lahko tudi v molitvi trmasto vztrajamo in se z vsemi močmi trudimo, da bi spet dobili ljudi, s katerimi bi zapolnili vrzeli v naših strukturah. Vendar ko vstopimo v molitev, se odpremo Gospodovi volji, ki je za nas vedno odrešenjska. In morda zaslutimo, da nam Gospod govori prav preko zgodovinskih dejstev. Vse, kar se dogaja, ima vedno svoj smisel v tem, da se mi bolj združimo z Njim in med seboj v Njem. In ta združitev z Njim in v Njem je pravzaprav naša udeležba pri Kristusovem občestvu z Očetom. »Zvest je Bog, ki nas je poklical v občestvo svojega Sina Jezusa Kristusa, našega Gospoda« (1 Kor 1,9). To je tudi temelj vsake poklicanosti v Cerkvi. Mogoče nas Gospod vabi k spreobrnjenju, da se na poti odrešenja pomaknemo naprej. Mogoče nas z vesoljno Cerkvijo preko drugega vatikanskega cerkvenega zbora kliče, da opustimo določene vizije Cerkve, ker je čas dozorel za nove načine, kjer Cerkev kot neko zakramentalno, občestveno življenje deluje kot sol, kvas in luč. In v tej novi viziji Cerkve, razbremenjeni teodozijanskega modela, mogoče tudi duhovni poklici dobivajo novo podobo in so dejansko spet bolj vezani na žetev. Če je torej res, da se ves čas preverjamo v tej občestvenosti Njegovega Sina, nas molitev sama vabi, da se odpremo Gospodu, ki nas kliče k spreobrnitvi od naših idej in vizij k sprejemanju tega, kar Sveti Duh govori naši Cerkvi danes. 

Prosimo in molimo, da nam Gospod pokaže, kakšnih delavcev zares potrebuje njegova žetev. Za to žetev namreč ne potrebujemo raznih »traktorjev in kombajnov« (se pravi orodja vseh mogočih znanosti, s katerimi obdelujemo le tuzemska polja, ne moremo pa z njimi pridelati sadov Duha). 

Prosimo, da bi sploh spoznali, v čem je Njegova žetev in v čem se mu množice smilijo. Gospodova žetev je namreč žetev tistega življenja, ki ga Njegova beseda po Svetem Duhu vceplja v nas kot življenje v Kristusu. 

Molitev nas bo rešila nevarnosti, da bi pred Njegovo vizijo postavili našo lastno vizijo, naše načrte, naše naloge in potrebe.
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu