Mir je treba ustvarjati dan za dnem in vzpostavljati od Boga hoteni red, ki prinaša popolnejšo pravičnost med ljudi. (bl. Pavel VI.)

ORA ET LABORA (MOLI IN DELAJ)!

Že dobrega četrt stoletja je minilo, odkar je slovenski minister za kulturo vznemiril javnost z govorom Ora et labora (Moli in delaj!), ki ga je imel v starodavni cistercijanski opatiji v Stični.

Ta znameniti govor je kot nekontrolirani plamen švignil po vsej deželi, v javnosti se je vnela slaba in zlohotna debata, od posmeha do žaljivk, kjer inkriminirani minister niti ni imel priložnosti, da bi pojasnil svoje stališče in opravičil drznost, da si je po petdesetih letih komunizma upal obuditi to staro meniško geslo, ki je Evropo naredilo veliko in plodovito, pravo luč med narodi in posamezniki.

Razburkane vode so se odsihmal že zdavnaj pomirile, tako da danes lahko gledamo na ta visoki izrek z več razumevanja in strpnosti, zlasti ker nas je ljubi Bog potipal s palico tam, kjer se je današnja svobodomiselna Evropa čutila najbolj varno in suvereno. Poglejmo si najprej prvi del te sintagme, varno zakopane v latinščino, ki jo danes živ krst ne razume, čeprav jo – zlasti novinarji − uporabljajo po črki tam, kjer se jim duh najraje izmuzne. Kako je z molitvijo? Ali se te čudne »prakse« danes še kaj sliši, razen po cerkvah in domovih, kjer pridni starši s težavo navajajo otroke v tisto, kar jim (katoliška) šola ne uspe privzgojiti?

MOLITEV kajpak najprej pomeni to: pregibati ustnice in izvabljati tisti flatus vocis (zvok: znova ta nesrečna latinščina!), o katerem so se prepirali že stari, ali se in kdaj se dejansko prekriva z namenom in vzgibom srca. Ta liturgični zvok je bolj prepričljiv v zboru in se tudi bolje sliši navzven, »nese dlje«, kot pravimo. Kaj pa navznoter, skozi um in čustvo posameznika, ki so mu usta zgolj govorni organ? Tam pa je stvar že bolj tvegana, predvsem pa uhaja nadzoru. Ali smo s »srcem »še zraven in kako? Muslimani, glejte, tega problema nimajo. Pogled na njihove zadnjice in hrbte, vzorno sklonjene po vsej molilnici, nam govori o enotni veri in temu prikrojeni molitveni drži.

Kristjani smo se je že zdavnaj odvadili v prid neki miselni in duhovni različnosti, ki nam jo je uspelo izvoziti v laični, tako imenovani ateistični svet, ne da bi kaj zahtevali ali dobili v zameno. Ali to res drži? Že bežni pogled v knjižnico modernega Evropejca nam kaže povsem drugo sliko. Koliko naslovov iz domače in tuje duhovnosti, ezoteričnega iskanja, zanimanja za starodavne mite, za okultne vede, skratka za vse tisto, kar naš pretirano praktični um povleče iz vsakdanjosti in ga usmeri »kvišku«. Vidite, vse to je molitev, najsi bo izgovorjena ali zamolčana, artikulirana ali nezavedna, v pesmi ali besedi. Ki pa je hkrati še veliko več. Je zahvala za življenje in ustvarjanje. Zahvala, ki se uzavešča in s tem postaja tudi iskanje »naslovnika«, najsi ga imenujemo Bog ali točka Omega ali kako drugače. In če nam ga že ne uspe imenovati, vsaj čakamo nanj, v »čakanju Godota«, kot se glasi naslov ene najuspešnejših prispodob 20. stoletja. − Toliko o molitvi kot oboževanju, ki nam ga še zdaleč ni uspelo pregnati iz človeških src, čeprav ga uspešno prekriva »razvedrilo«, kot je napovedal duhoviti Pascal.

Kaj pa DELO, ta drugi del latinske sintagme, ki se navezuje na prvega? – Tu smo na videz na varnejši tleh, a se nam že tudi ta neopazno majejo. Kot pravi staro izročilo, je bil z delom kaznovan prvi človek, Adam, ko je bil izgnan iz zemeljskega raja, in Eva mu je to tegobo blažila. Bila je tegoba, bila je kazen služiti si kruh v »potu svojega obraza«, zlasti ker so čez to »pravico« segli posestniki. »Hudič je prvi rekel, to je moje,« je napisano v nekem sonetu. Ta »moje« in »tvoje« sta se razbohotila v sistem, ki so ga umne glave 19. stoletja imenovale »izkoriščanje človeka po človeku«.

Človeško delo, od tistega, enostavnega na zemlji do onega sestavljivega v tovarnah, laboratorijih in računalniških vozliščih, pa se zlasti v zadnjem stoletju vse bolj seli v svojo simbolno vrednost, ki jo zapisujejo borze, kjer je čedalje bolj težavno ugotoviti, kdo bo koga. To pa zato, ker se je delo zakrilo v KAPITAL, ki je kljub navidezni preprostosti najbolj izmuzljiva reč na svetu. Stari narodi so ga še imeli pod nadzorom. Judje, ki jim pripisujemo iznajdbo te neoprijemljive stvarnosti, so si na primer prepoved za oderuštvo zapisali v svoje svete knjige ...

 

Dr. Andrej Capuder

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu