Mir je treba ustvarjati dan za dnem in vzpostavljati od Boga hoteni red, ki prinaša popolnejšo pravičnost med ljudi. (bl. Pavel VI.)

VSA LEPA SI, MARIJA!

13. 8. 2017 | Edvard Kovač | Naš komentar

Pred praznikom velikega šmarna o dostojanstvu in lepoti žene

Vsa lepa si, Marija!

13. 8. 2017 | Edvard Kovač | Naš komentar

Pred praznikom velikega šmarna o dostojanstvu in lepoti žene


Sveti papež Janez Pavel II. je bil globoko zasidran v krščanskem kulturnem izročilu, vendar je imel tudi svojo osebno teologijo. Vanjo lahko zagotovo vključujemo tudi njegovo pojmovanje žene. Prepričan je bil namreč, da je vsako dekle že po svoji naravi bliže neskončni lepoti in hkrati bolj dovzetno za večno dobroto, za samega Boga. S tem ni hotel reči, da človek kot tak ne bi bil Božja podoba, toda pri ženi je ta podobnost z Bogom vidnejša.

K takšnemu pogledu mu je zagotovo pomagala njegova marijanska duhovnost. Res je, da je poljski narod podobno kot slovenski pogosto skozi zgodovino izgubil svojo državnost in si izbral Mater Marijo za svojo kraljico. Naš sveti papež je tudi še kot otrok izgubil svojo mater in deček Karlek je bil prepričan, da je njegova mati poleg Jezusove matere Marije nekaj nebeškega. Vendar je duhovnost Janeza Pavla II. globlja kot zgolj zgodovinske okoliščine njegovega naroda, tudi še pristnejša, kot bi lahko razumeli iz kulturnega sobesedila njegove družinske vzgoje. V ozadju je globok uvid v žensko dušo, v kateri prepoznava Božjo milino in sposobnost odpuščanja. V njegovem prepričanju je ženska sposobna čudeža ljubezni ne samo s tem, da postane mati, ampak predvsem s svojim darom, da onkraj zgodovinskih in kulturnih razsežnosti razkrije večnostne razsežnosti Božjega odpuščanja. Vsako dekle je namreč sposobno sprejeti Božji navdih in postati »tabernakelj« Božje besede, se pravi nositi v sebi novo življenje, ki prihaja od Boga. To novo življenje pa ni samo otrok, ampak tudi nova ljubezen do vseh ljudi, do najbolj ubogih, zapuščenih in zlorabljenih.

Spomnimo se, da je tudi žena Izraela bila sposobna slišati Gospodov glas in povesti svoj narod v boj in svobodo tudi takrat, ko so se moški razbežali in poskrili. Milina svetopisemske žene je povezana tudi z izjemno smelim verovanjem, da Bog človeka nikoli ne zapusti, in hkrati z upanjem, da je mogoče storiti tudi nemogoče.

V to biblično pojmovanje poslanstva žene do svojega ljudstva je že mladi študent književnosti Karel Wojtyla cepil svojo literarno nagnjenje za trubadursko poezijo do žene in je zato vsako dekle, tudi tisto, ki je bilo ponižano, zlorabljeno ali pa zaničevano, postavil na piedestal. Zato je ženam vedno, ko jih je nagovarjal – tudi takrat, ko je pisal ponižanim in zlorabljenim ženam v Bosni – izpovedal svoje globoko spoštovanje in občudovanje, še preden je postavil katero koli moralno zahtevo.

Sedaj lahko razumemo, zakaj je svetniški papež tudi praznik Marijinega vnebovzetja razumel kot uresničitev Božjih obljub in dovršitev stvarstva. Lepota ženskega telesa, ki postane preko neskončne ljubezni poduhovljeno, je tolikšna, da lahko neposredno vstopi v večnost. Na Vzhodu pravijo, da je »Marija zaspala«. Gre za sen večnosti, ki je hkrati objem neskončne ljubezni, ki Marijo zaobjame ob njenem prehodu v večnost.

V tem smislu tudi krščansko izročilo globoko vrednoti žensko telesnost in vse podobe Marijine lepote izražajo enotnost in čudovitost njenega telesa in duha. Njen nasmešek pomeni večno radost in njen izraz bolečine razkriva slovo od človeške tegobe. Zato tudi toliko deklet in mater ob Marijinih podobah prenese nanjo svoje stiske in v njihovih očeh se znova poraja lesk novega upanja.

Če je sveti Janez Krizostom pojmoval skrb za telesno lepoto pri ženskah še kot moralno slabost, pa sta se kmalu pri Marijinih častilcih spoštovanje in skrb za telesno zdravje in lepoto razkrila kot globoko spoštovanje Božjega načrta, da tudi duhovna lepota lahko odseva v lepoti telesa.

Ko danes katoličani radi kritiziramo »kult telesnosti«, mislimo predvsem na telo, ki ne izraža več lepote duše, se pravi na trenutke, ko v njem ni več lepote darujoče se ljubezni, ki nas usmerja onkraj sebe v večnost. Ta omejena lepota kliče le nase, zasvoji naš pogled in postane malik. Nasprotno pa nas povede lepota ženskega telesa, ki odseva tudi duhovnost, k molitvi in slavljenju Boga. Sledovi večnostne lepote na telesu žene nam pomagajo, da hvalimo Boga, kako je velik v svojih delih.

Praznik Marijinega vnebovzetja je lepa priložnost, da tudi po cerkvah spregovorimo o resničnem dostojanstvu in lepoti žene, o čudovitem Božjem načrtu, da je preko njene lepote in njene sposobnosti slišati Božjo besedo, ki jo z darujočo ljubeznijo uresničuje Bog, živo navzoč med nami. Marijin čudoviti praznik nam lahko pomaga, da preidemo iz zaničevanja Božjega stvarstva, ki se je kdaj vtihotapilo v krščanstvo iz drugih verstev, k zahvali Bogu, da lahko po lepoti Marije prihajamo k večni ljubezni. 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu