Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

SEMENA

SEMENA - Uvodnik v Družino (Berta Golob)

Sv. Jakob žito zori, čeravno se sonce kuja. Komur žito ne zori na njivi, ne skrbe ga nič oblaki sivi. Šolsko obremenjeni spomin mi ta dva izreka iz stare slovnice lepi ob nedeljski evangelij o sejalcu in semenih.

Najprej je treba sejati. Groharjev Sejalec se mi, odkar vem zanj, zdi utrujen, ker tako čudno vleče nogo za seboj. Jezusu pa prilika ne šine v glavo kje med njivami, ampak v čolnu. Kako potrebna je za klitje semen voda, niti ne omeni.


S sejanjem imam svoje izkušnje vse tja do vrabcev in osata. Vsako leto se čudim, kako da z malega gruntca, z ene majhne grede, pridelke lahko celo izvažam. Veliko semen gre v nič, kašča je pa kljub temu polna.

Božji Sejalec omenja dobro zemljo in ta da postoteri sadove. A kje so ušesa in oči za razumevanje tega čudeža? Za razumevanje božjega kraljestva in njegove ekonomije: kdor ima, bo imel še več, in kdor nima, bo izgubil še to, kar ima.

Ušesom za poslušanje in očem za gledanje Jezusova razlaga prilike utegne malce zdramiti vest. Zdaj, ko potrebujemo odklop od vsega, natrese toliko pomenov, da se v katerem zagotovo najdemo. 
Otopelo je namreč srce temu ljudstvu (prim. Mt 13,15).

Ali ni odklop od vsakdanje ihte in naglice milostni čas upočasnjenega ritma, ko čuteče in čuječe opazimo sebe in svojo okolico? Ta vključuje ožjo in razširjeno družino, sosede, prijatelje, pozabljene znance … Tudi če le enega samega človeka, s katerim znova vzpostavimo pretrgane vezi, bo v tej dobri zemlji seme tiho vzklilo. Saj šele izklopljeni iz begavosti in dnevnega direndaja zmoremo premisliti, komu in kdaj smo bili trnje in koga smo s kljunom zbodli v srce. Kam smo metali svoje obete, da jih je prerasla pozaba.

Da je treba razumeti besedo kraljestva, sicer nam hudič izmakne, kar nam je vsejano v srce (Mt 13, 19)! V razkošnem poletju to prav rad počne. Premeteno poskrbi za novo srčno poznanstvo; potem pa zbogom družinska harmonija in tam na vrtni gredi ovene rožmarin.

Grede in gredice z razkošjem plodov. V naših notranjih ogradah pa natančno tako kot v Jezusovi priliki; vse polno semen ni vzklilo. Za dobro zemljo bo treba poskrbeti. Stopiti v tihoto po humus Življenja. Poletje ponuja priklop na anteno Duha. Duh veje, kjer hoče, a ga tudi zaznamo, kjer le hočemo. Katedrala stvarstva je ta čas odprta na stežaj. Saj je prav, da se zavedamo onesnaženosti okolja. A le od kod vsa zanemarjenost, zasmrajenost, zaprašenost, nagnitost in rakavost? 
Strupena semena sejemo, odkar se povzdigujemo nad božjega Sejalca. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu