Srečna družina, kjer so se otroci naučili reči hvala tisti in tistemu, ki se zanje žrtvuje in se trudi za njihov blagor. (Leon-Joseph Suenens)

V službi božjega ljudstva

25. 6. 2017 | France Oražem | Naš komentar

Biseromašnik in vzgojitelj duhovnikov o vlogi in poslanstvu duhovnika na Slovenskem

Ko je Kristus po vstajenju naročil apostolom: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19), jih je s tem naročilom poslal oznanjat evangelij in krščevat tudi dobre ljudi na sončni strani Alp. Ti slovenski oznanjevalci evangelija so se vedno izkazovali narodni, ne le glede jezika, ampak v vseh tistih okoliščinah in razmerah, ki ustvarjajo to, kar imenujemo narodno življenje. Ljudstvo jim je ostalo lahko zvest prijatelj, ker so tudi oni ostali zvesti njemu. 

Večstoletno povezanost slovenskega duhovnika z ljudstvom je omenil tudi papež sv. Janez Pavel II. leta 1996, ko je v ljubljanski stolnici govoril duhovnikom, redovnikom in redovnicam. »V preizkušnjah, ki so v teku stoletij zadevale slovensko ljudstvo, se pastirji Cerkve niso umaknili, ampak so stopali naprej, oznanjali evangelij življenja ter branili dostojanstvo in neodtujljive pravice vsakega človeka. To so še s toliko večjim pogumom pokazali v nedavnih letih, med fašizmom, nacizmom in komunizmom.« Spomnimo se, kako je poslanstvo slovenskega duhovnika med svojim ljudstvom doživljal in ocenjeval na začetku prejšnjega stoletja pisatelj Janez Mencinger. 

»Veliko smo imeli duhovnikov v preteklem in sedanjem stoletju, ki so že pred nami pravično mislili o narodni ljubezni. Dolgo časa so duhovniki s pisanjem in besedo edini skrbeli za ohranitev našega jezika in slovenstva, za omiko in napredovanje našega preprostega naroda. Moramo jim zato biti toliko bolj hvaležni, ker tega niso storili niti iz dobičkarije niti iz slavohlepnosti, temveč iz čiste krščanske ljubezni do svojih bratov, svojega naroda. Bili so edini nositelji omike med narodom, ko je graščak v kmetu cenil samo tlačana, uradnik podložnika in je meščan preošaben bil, da bi ustrezal zarobljenemu kmetu. Od tod je prišlo tisto zaupanje in spoštovanje, katero uživa še dandanes duhovnik med kmeti, in to zaupanje ne bo nehalo, dokler bodo duhovniki ostalo narodni. Gorje pa narodu, ako bi se kdaj duhovščina vdala kaki necerkveni protinarodni politiki. Nehalo bo zaupanje do duhovnikov, in komu bo potem zaupal omikani narod? Postal bo nestanoviten, nereden in lahkomiseln ter mu ne bo veliko mar ne za nebesa ne za pošten red pozemeljskega življenja« (CZD I, 293–294). 

Nikakor ni triumfalistična krilatica, temveč dejstvo, če rečemo, da je slovenski duhovnik v celoti soustvarjalec slovenske kulture, še predvsem ljudske kulture, ki je tako intimno spremljala slovenskega človeka od rojstva do smrti. Kakšni napori duhovnika so bili potrebni, da so se oblikovale tiste temeljne slovenske kvalitete, ki smo jih pri Slovencih lahko občudovali, npr. etos dela, kultura dela, kultura slovenske pokrajine, kultura slovenskega delavnika in slovenske nedelje. Od prve slovenske knjige, velikih izobraževalnih akcij, slovenskih šolskih knjig do ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti stoji na začetku vseh teh pobud, ki so iz Slovencev naredile narod, slovenski duhovnik. 

V času totalitarnih režimov je bil duhovnik tisti, ki jim je najbolj oporekal. Neprecenljivo delo je z velikimi žrtvami opravil slovenski duhovnik na Primorskem, ko je kljuboval nasilju fašizma. Sicer pa je marsikje ostal slovenski duhovnik, ko so se razredčile vrste izobražencev iz drugih poklicev, edini oznanjevalec narodne in verske zavesti. Skrbel je za ohranitev narodnega jezika in značaja, saj je vedel, da dokler ostane Slovenec Slovenec, ostane tudi veren in pošten. Ko se je Slovencem vsilila komunistična diktatura in se je marsikateri slovenski izobraženec vse prehitro sklonil pred njo, je bil duhovnik edini, ki je s svojo krščansko misijo opozarjal na bednost komunizma, spodbujal ljudi k razmišljanju in tako zaviral, da je ta razčlovečujoča ideologija počasneje pronikala v dušo slovenskega človeka. 

Da smo Slovenci dolga stoletja kljub najrazličnejšim zunanjim pritiskom in večkrat tudi notranji neslogi na tem prehodnem ozemlju vzdržali in obstali, se moramo zahvaliti krščanstvu in njegovemu oznanjevalcu: slovenskemu duhovniku.