Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

DAVEK NA CERKVE

Ali bi morali oblastnikom, ker so iz nepremičninskega davka izvzeli sakralne objekte, peti hvalo?

Odločilna razprava o davku na nepremičnine se po nedavni vladni potrditvi zakonskega predloga s to matêrijo seli v parlament, kjer bo morda skrojila prihodnost sedanje vladajoče garniture. A njena odmevnost sega tudi širše, saj se dotika nekaterih temeljnih, tako rekoč civilizacijskih vprašanj. 

Na tem mestu se želimo znova dotakniti medijsko izpostavljenega vprašanja obdavčitve cerkvenega premoženja. Kaj pa se spet razburjate, morda kdo poreče, češ, saj je predlog nepremičninskega zakona, kakršen se je izoblikoval v vladnem usklajevalnem mlinu, med redke obdavčitvene izjeme vendarle umestil tudi sakralne objekte in kulturne spomenike, za kar so si predstavniki Cerkve ves čas prizadevali. Res je, sakralni objekti in kulturni spomeniki naj ne bi bili obremenjeni z novim davkom. Toda – ali moramo biti za takšno potezo res »neskončno« hvaležni sedanji oblasti? Odgovor je nikalen iz več razlogov.

Kot glavni razlog za »izjemnost« davčnega odpustka za sakralne objekte so predlagatelji navedli dejstvo, da obdavčitve teh objektov v primerljivem evropskem okolju tako rekoč ne poznajo. Toda ta podatek je bil pripravljavcem zakona in njihovim prišepetovalcem znan od vsega začetka in se ni pojavil kot strela z vedrega neba šele v zadnjih minutah vladnega usklajevanja! Preigravanje z 0,5-odstotno, pa 0,1-odstotno, pa ničelno, pa 0,5-odstotno in slednjič ničelno obdavčitvijo je zato brez dvoma pomenilo zavesten odmik lev(ičarsk)ega dela slovenske politike od evropskih civilizacijskih pravil »davčne igre«. Slovenija bi bila, povedano naravnost, izjema, če pri sakralnih objektih ne bi naredila izjeme. Verjetnost, da bi politične odločevalce na to moralo spomniti ustavno sodišče, kot jih je diplomacija Svetega sedeža, je bila očitno dovolj velika, da so storili nujni korak nazaj, zaradi katerega jim pač ni treba peti hvale.

Sploh zato ne, ker predlog zakona predvideva razmeroma visoko 0,5-odstotno obdavčitev t. i. objektov za javno rabo in drugo splošno rabo. Sem pa spadajo tudi prostori za pastoralno in dobrodelno dejavnost, pokopališki deli stavb, deli stavb za izobraževanje in znanstvenoraziskovalno delo, dijaški in študentski domovi in župnišča, dvorane za družabne prireditve, športne dvorane, muzeji in knjižnice. Nepremičninski davek bo torej, če bo sprejet v predlagani obliki, ostro zarezal v splošno koristno delo Karitas, katoliških šol, katehetsko, kulturno in socialno dejavnost župnij, redovnih skupnosti … 

Glede na številne negativne izkušnje iz preteklosti se zato marsikomu v Cerkvi zastavlja vprašanje: Ali ni takšna obdavčitev le prvi korak k večjemu poseganju vladajoče politike v delovanje verskih skupnosti? Tesno privit davčni vijak onemogoča pluralizacijo, saj duši institucionalne pobude civilne družbe; od normalne obdavčitve, do katere ima država pravico, do čezmerne, ki bi omejila svobodo pri izvajanju verskih in tudi drugih dejavnosti, je lahko le korak … Pa da ne bo nesporazuma: Predstavniki različnih cerkvenih pravnih oseb (škofij, redovnih skupnosti, škofovske konference) so se v javni razpravi o nepremičninskem davku zavzemali za to, da bi bili objekti, kot so šole, muzeji, knjižnice, na splošno izvzeti iz obdavčitve, ne le tisti, ki so v cerkveni lasti. 

A vrnimo se za trenutek znova k sakralnim objektom. Razprava o njihovi (ne)obdavčiti ima še eno morda celo namerno značilnost: na površje je še enkrat več naplavila pravi cvetober predsodkov do vere in njene institucionaliziranosti. Te dni nas, polni »svete jeze« zaradi sakralne davčne izjeme, razni mnenjski voditelji cinično prepričujejo v slogu: ustanovite versko skupnost (npr.: Cerkev svete čokolade, kot predlagajo v Žurnalu), razglasite svojo hišo za njeno svetišče, pa boste oproščeni davka na nepremičnine. Pa smo še korak dlje od resničnega priznavanja vernosti kot sestavnega dela človekovega življenja in korak bliže že videnemu prepričanju, da je to le skrajno zasebna zadeva, nekakšen prostočasni »luksuz«, ki nima nikakršnega širšega družbenega in civilizacijskega pomena. Pravica do slaščice je v tej optiki izenačena s pravico do svobodnega izpovedovanja vere, za katero ljudje po svetu tudi umirajo. (Če si zdaj tudi sami dovolimo cinično opazko: Morda velja takšne komentarje brati v luči onega pojasnila finančnih učinkov nepremičninskega zakona, ki pravi, da se »za izvedbo medijske podpore uvedbi novega sistema davka na nepremičnine ocenjujejo stroški na okoli 100.000 evrov«. Le kateri mediji jih bodo dobili …?)

Zapisano pa še zdaleč ni edino, kar gre na rovaš davku na nepremičnine. V celoti se je namreč mogoče strinjati z ugotovitvijo Civilne družbe za pravično Slovenijo, ki povezuje tudi številna gibanja in združenja iz katoliškega civilnodružbenega obnebja, namreč, da so »sedanji predlogi nepravični in nedomišljeni ter bodo v primeru uveljavitve povzročili nepopravljivo škodo in krivice na račun varčnih posameznikov, družin, kmetov, upokojencev in socialno šibkejših.« Visoka je davčna cena tranzicijskih zablod. 

Pripete datoteke
davek-na-cerkve.jpg DAVEK NA CERKVE 0,22 MB  
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu