Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

22. Postno romanje mariborske metropolije

SLOVAŠKA

KOŠICE, PREŠOV, SPIŠSKA KAPITULA, LEVOČA

30. marec – 1. april 2017

Vsak kraj, kamor se napotimo, nam ponudi veliko novega, toda če ga obiščemo kot romarji, nam poleg mnogoterih znamenitosti še daje priložnost, da odpremo svoja srca ter jih napolnimo z nadvse pomembno, v današnjem času žal premalo cenjeno duhovno hrano. Pot sicer ni bila kratka, a trije pomladni dnevi, preživeti na Slovaškem, so bili nedvomno nekaj posebnega, že zato, ker so nam ob radodarno odmerjenem prostem času približali utrip same dežele ter duhovni naboj tamkajšnje Cerkve, polne vedrine in življenjske moči.

Ob zgodnji uri se je na predzadnji marčevski dan šest avtobusov z romarji podalo na pot. Dolga vožnja ni bila utrujajoča, saj smo opazovali prostrana polja, navezovali medsebojne stike ter drug drugega človeško in duhovno bogatili. Popoldne smo dospeli v Košice, drugo največje slovaško mesto. Sproščeno smo se sprehodili po sončnih, toda vetrovnih ulicah, ki so prostrano vodile v vse smeri. Ogledali smo si nekatere znamenitosti, kot so mestno gledališče, rotovž ter slovito gotsko stolnico sv. Elizabete, kjer smo imeli ob 18. uri prvo svečano romarsko mašo. Nagovoril nas je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl, tokrat že drugo leto duhovni voditelj postnega romanja; z njim je somaševalo nad 20 škofijskih in redovnih duhovnikov iz Slovenije in Slovaške. Dan se je prevesil v večer in odpeljali smo se proti hotelu; sledili sta večerja in nočitev.

Zbudili smo se v svežem jutru, ki je vabilo na odhod v Prešov, tretje največje mesto na Slovaškem in obenem versko središče tamkajšnje grkokatoliške Cerkve. Naklonjena nam je bila izjemna čast, da smo se lahko udeležili njihovega bogoslužja v stolnici sv. Janeza Krstnika, kjer nas je nagovoril metropolit msgr. Jan Babjak, grkokatoliški nadškof v Prešovu. Sv. maša se nam je vsem vtisnila v spomin, saj jo je spremljalo ubrano petje njihovih bogoslovcev; obhajilo smo prejeli pod obema podobama s kvašenim kruhom, namočenim v vinu. Počutili smo se dobrodošle in sprejete.

Za Prešovom je sledila Lutina, grkokatoliško romarsko središče, kjer častijo v tamkajšnji baziliki podobo Lutinske Matere Božje; to svetišče hrani relikvijo sv. papeža Janeza Pavla II. Muzej na prostem prikazuje znamenite lesene cerkve na Slovaškem. Zvonovi so naznanili poldan in sedli smo za skupno mizo, zdaj že kot dobri prijatelji, pristno odprti drug za drugega. Ob dobri juhi, sladici in kozarčku slovaškega rujnega vina smo skupaj nazdravili in hkrati še vsi v en glas zapeli slavljencema, ki sta praznovala rojstni dan. Dve uri prostega časa v prelestnem sončnem dnevu smo namenili hoji po križevem potu, po poti luči ter se povzpeli na razgledni stolp. Popoldne smo se vrnili v Prešov, si ogledali mestno središče s parkom in s cerkvijo sv. Nikolaja, se brezskrbno potepali po mirnih ulicah, pokusili slovaško pivo ter nakupovali spominke.

Pred nami je bilo novo jutro, zora tretjega in poslednjega romarskega dneva. Vozili smo se po slikoviti pokrajini narodnega parka – Slovaki mu pravijo Slovenski raj – ob vznožju gorovja Tatre; zasnežene vrhove je v daljavi oblivalo sonce. Prispeli smo do mesta Spišska Kapitula, ki je pravi slovaški Vatikan. Ogledali smo si znotraj obzidja stolnico sv. Martina iz 13. stol. Notranjost svetišča krasijo številne umetnine, med njimi rezljani krilni oltarji in grobnice lastnikov Spišskega gradu, od katerega so ostale le razvaline, ki smo jih videli med potjo do Levoče, zadnjega kraja na naši romarski poti. To srednjeveško mesto nam je ponujalo številne zanimivosti: mogočno obzidje iz 14. stol., imenitne renesančne stavbe in stolnico sv. Jakoba. Sonce nas je vabilo k posedanju, medsebojnemu druženju ter k pokušnji odlične slovaške hrane. Z duhovno hrano smo bili postreženi pri zahvalni maši, ki je bila, tokrat zadnja, še toliko bolj doživeta.

Na povratku proti domu smo se peljali mimo Bratislave; opazovali smo grad te slovaške prestolnice ter novodobni most in se ob prestopu v Avstrijo čudili kopici vetrnih elektrarn pod rdečim nebom ob sončnem zahodu. Pogled na vedno bolj zeleno pokrajino pa je dopolnjevalo dobro razpoloženje v avtobusu, prepleteno z molitvijo križevega pota in s pesmijo. Čeprav smo bili raznolika družba iz različnih koncev Koroške in Štajerske, smo se čutili med seboj povezane, česar smo se prav močno navzeli ob bogatem izročilu grkokatoliške in rimokatoliške Cerkve na Slovaškem. Sobotni večer se je že nagnil v nedeljsko jutro, ko smo prispeli domov.

Slovaška je v naših srcih in v našem spominu pustila globok pečat upanja, dostojanstva, miru in veselja, ki se more dotakniti vsakega obiskovalca te dežele, bralca pa naj nagovori še zlasti v tem velikonočnem času.

 

Zapisala:

Ines ŠINKO

 

Foto:

Karl LAMPREHT

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu