Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

VSTAJENJSKI KRISTJANI

Naš komentar 

SLOVENSKA VELIKA NOČ V LETU 2017 (Franci Petrič)

6. 4. 2017 | Franci Petrič | Naš komentar

Slovenska velika noč v letu 2017


Slovenski romarji v Sveto deželo smo imeli izjemno srečo, da smo v sredo, 22. marca, prav na dan, ko so v baziliki Božjega groba z veliko ekumensko slovesnostjo praznovali konec obnovitvenih del na kapeli Božjega groba, t. i. edikuli, prestopili prag »srčike« krščanskega sveta in se veselili najpomembnejšega dejstva v zgodovini človeštva: Jezusovega vstajenja od mrtvih ter izpovedali vero vanj. 

Za stavbo, ki stoji na kraju, kjer je bil »nov, v skalo vsekan grob Jožefa iz Arimateje«, kamor so zaradi bližajočega se judovskega praznovanja sobote v naglici položili mrtvo Jezusovo telo, so se v zgodovini večkrat vojskovali. Najbolj so nam znane križarske vojne. Zanje je dal povod kalif Al Hakim, ki je leta 1009 porušil Božji grob. Pozneje so se za prevlado nad njim prepirale krščanske Cerkve in še danes je čutiti nekakšno tekmovanje oziroma željo po posedovanju tega svetega kraja. Kljub temu je lani trem največjim krščanskim Cerkvam, ki imajo skupno pravico do stavbe, uspelo – tudi zaradi nevarnosti, da bi se zgradba iz začetka 19. stoletja podrla – doseči sporazum, po katerem so to simbolično zgodovinsko in duhovno središče krščanskega sveta obnovili.

Ko sem tistega dne pokleknil v zadnjem prostoru Božjega groba k polici, na kateri je ležalo mrtvo Jezusovo telo, sem pomislil na kristjane, ki sicer izpovedujejo vero v Kristusa, a ne zmorejo verovati v njegovo vstajenje. Pa seveda na tiste, ki po veri ne živijo več. Mislil sem na številne, ki se po besedah papeža Frančiška sicer imajo za kristjane, a so s svojo dvoličnostjo mnogim v spotiko. Duhovno mrtvi, ujeti v spone materializma in porabništva, številni krščeni ne zmorejo vstati in zaživeti iz vere. Zahodni svet se duši v uživaštvu, kakršnega še ni bilo. 

In vendar: od velikonočnega jutra naprej ima človeštvo drugačno prihodnost. Krščeni nosimo od krsta naprej v svojem »genskem zapisu« večnost. Iz te perspektive nismo več ujeti v spone časa in prostora, ki begajo tistega, ki ne veruje v Kristusa. Ko nas torej tarejo stiske, težave, bolezni, preizkušnje, nismo brez upanja. Pred nami je večnost. In naj se sliši še tako utopično: srečna večnost. Treba je le sprejeti Jezusa, njegov nauk in iz njega živeti. Z Jezusom postajamo nesmrtni. 

V utesnjenem prostoru Božjega groba mi je prišel na misel verz z gorenjskega nagrobnika iz Prešernovih časov: »Prečudna v grobu je tema, le svete vere žarki mili to noč nam bodo razjasnili. Gospod življenja moč ima!« Taka vera je navdihovala tudi pokojnega nadškofa Franca Perka (umrl 20. februarja 2008), ki je znal ob preizkušnjah (ni jih bilo malo: zapor, preganjanje) videti zarjo upanja. Zato ni bilo nič nenavadnega, da je sogovorniku, celo predsedniku države, zaželel, da bi bil »čimprej rešen zemeljskih bridkosti in deležen nebeških radosti«. Živel je iz vere v vstalega Odrešenika. Take vere voščim vsakemu slovenskemu kristjanu. 

Ne bo nas malo, ki se bomo tudi ob letošnji veliki noči zbirali po naših cerkvah. Nekateri res le za velikonočni žegen ali morda pri kakšni »čim krajši« maši. A med nami bodo tudi taki, ki bodo ob podoživljanju Kristusovih zadnjih zemeljskih ur, njegove agonije, smrti in vstajenja utrdili svojo vero. Ta vera pa ni le za praznike, ampak za vse življenje. V njem se mora poznati, da smo velikonočni kristjani. Dvoje je pri tem zelo pomembno. Iz vere v vstajenje izvira kristjanov življenjski optimizem, veder pogled na življenje. Papež pravi takole: »Kristjan je človek veselja, moški in ženska z veseljem v srcu. Brez veselja ni pravega kristjana! … Kristjanova osebna izkaznica je veselje, veselje evangelija, veselje, da nas je Jezus izvolil, da nas je Jezus rešil, da nas je Jezus prerodil; veselje tistega upanja, da nas Jezus pričakuje, veselje, ki se tudi v križih in trpljenju tega življenja izraža na drugačen način, ki je mir v gotovosti, da nas Jezus spremlja, da je z nami« (23. maja 2016). 

Veselje, da smo odrešeni, se mora čutiti in poznati v naši okolici. To je veselje človeka, ki ve, da ni sam na svetu. Zato je drugo, kar je pomembno za vsakega vstajenjskega kristjana, imeti pogum o tej veri govoriti in iz nje živeti. To pomeni izstopiti iz varnega sveta udobja in videti bližnjega. Še več, delati za družbo, v kateri bodo besede otrok, družina, starši, dom, domovina, narod, država imele domovinsko pravico. Slovenska družba, zastrupljena z ostanki totalitarizma, brezosebnega internacionalizma in prežeta z ideološko navlako nekakšnega liberalizma, ki to ni, mora zaradi naše navzočnosti postati bolj normalna, manj izključujoča in nestrpna. Naredimo nekaj za to. Ozrimo se okrog sebe, odkrijmo ljudi, ki imajo podobne vrednote kakor mi, in pogumno delajmo naprej.
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu