Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

TEDEN DRUŽINE 19. - 26. marec

Bronast steber z granatnimi jabolki

19. 3. 2017 | Stanislav Slatinek | Naš komentar

Teden družine nas vabi k zaupni molitvi

Kölnski prelat Helmut Moll je napisal zanimivo knjigo z naslovom Blaženi in sveti zakonci (Augsburg 2017). V njej je zbral vse blažene in svete zakonce, ki so dosegli čast oltarja. V spremni besedi je kardinal Christoph Schönborn zapisal, da lahko z občudovanjem zremo na može in žene, ki so v preteklosti posvetili zemljo, po kateri hodimo.

Pregovor pravi, da je lahko vsaka družina »sveta«, če sloni na štirih stebrih. Ženo Sveto pismo imenuje »najlepše premoženje« in »oporni steber« (Sir 36,24) družine. Njena milina in lepota podpirata hišo tam, kjer je spalnica. Za druge tri stebre pa skrbijo krepka moževa ramena. Vsak mož drži pokonci dnevno sobo, otroški kotiček, jedilnico in shrambo. Sveto pismo zato pravi, da je kakor »bronast steber z granatnimi jabolki« (Jer 52,22). Če so starši temelji hiše, so otroci »oljčne mladike« (Ps 128,3) in »živi kamni« (1 Pt 2,5) družine. Otroci, ki »spoštujejo očeta« in »častijo mater«, zbirajo zaklade (Sir 3,3-4), saj srečo in mir prinašata v družino (sveta) mož in žena. S svojo zvestobo držita pokonci vso hišo, jo podpirata in skrbita za njeno blaginjo. Zato papež Frančišek vabi vso Cerkev, da bi tako kot modri z Vzhoda v vsaki družini s ponosom gledali otroka, njegovo mater in očeta, se pred njimi poklonili in jih počastili (Radost ljubezni 30), ker so vredni naše pozornosti in spoštovanja.

»Vsaka družina je dobrina, ki se ji družba ne more odpovedati, temveč jo mora zaščititi« (RL 44). Ščititi družino pa pomeni, da vsakemu družinskemu članu priznamo naloge, ki jih mora opraviti. Zmeda na področju »družinskih stebrov« prav nič ne koristi. Nekatere ideologije bi želele žensko narediti za edini steber v družini, kakor da je vsemogočna in da moža sploh ne potrebuje. Iz teh krogov se širijo trditve, da prihaja čas, ko bodo ženske prevzele tradicionalno »moške poklice« in se zaposlile v gradbeništvu, tesarstvu, zemeljskih ročnih ali strojnih delih ter vozile traktorje. Vse to bodo morda ženske res lahko počele, nikoli pa ne bodo mogle v družini nadomestiti očeta. Zato imajo moški v življenju vsake družine odločilno vlogo. Veliko mož se zaveda pomena svoje vloge v družini in jo živi v skladu s svojo moško naravo. Odsotnost očeta (in moža) pa močno zaznamuje družinsko življenje, vzgojo otrok in njihovo vključevanje v družbo. Njihova odsotnost je lahko fizična, čustvena, duševna in duhovna. Ta manko oropa otroke primernega zgleda očetovskega vedenja (RL 55), žene pa varuha družinske sreče.

Teden družine, ki se letos začne na papeško nedeljo in na god sv. Jožefa, konča pa na praznik Gospodovega oznanjenja (25. marca), nas vabi k zaupni molitvi, da bi sveti zakonci – kot sta bila sv. Jožef in Marija – spremljali in podpirali naše družine. Sv. Jožef je podoba očeta, kot ga danes potrebujejo naši otroci. Francoska psihoanalitika Françise Dolto in Gérard Sévérin pravita, da moškemu zadoščajo tri sekunde, da postane roditelj (Evangelij na rešetu psihoanalize 17). Biti oče pa je še vse kaj drugega. Biti oče pomeni dati otroku svoje ime, ga preživljati s svojim delom, ga vzgajati, poučevati in voditi v življenje. To je nekaj čisto drugega kot biti otroku samo roditelj. Idealno je, da je oče v družini tudi roditelj svojih otrok. Vendar mora vsak oče, tudi če je roditelj, svojega otroka vedno posvojiti. Prav zato je sv. Jožef izjemen zgled moža in očeta. Kot mož je verjel besedi, ki se mu je razodela v sanjah, da bo Marija rodila »Božjega Sina«. Kot oče pa je Jezusa posinovil in varoval, vodil, poučeval in učil svoje obrti. Podoba sv. Jožefa je prav zaradi tega čudežna. Njegovo največje sporočilo družinam pa je to, da se je tiho umaknil iz Jezusovega življenja, ko je deček dopolnil dvanajst let. Gre za močen namig, da se mora vsak otrok ločiti od očeta in matere ter odkriti smisel svojega življenja. Tudi Jezus je z dvanajstimi leti spoznal svojo poklicanost in ji sledil. Starši postanejo resnično sveti, ko otroku dovolijo oditi iz toplega družinskega gnezda. Vsak otrok dobi v družini vse potrebno za svoj obstoj, da bo preživel in se razvil v samostojnega in odgovornega človeka. Sv. Jožef zato poziva vsakogar, ki je dosegel umna leta, naj zapusti starše in začne živeti svoje življenje. Gre za resen poziv mlademu človeku, da je čas, ko je treba zapustiti očeta in mater ter začeti živeti samostojno, odgovorno. Je pa tudi poziv staršem, naj svojim otrokom omogočijo pristno samostojnost. Bog daj, da bi sv. Jožef našim družinam za vse to izprosil dovolj moči.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu