Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

V BLESTEČI SVETLOBI

UVODNIK V DRUŽINO 12. marca 2017

DA BI VEROVALI (Berta Golob)

Druga postna nedelja, tudi gregorjevo, ko »otec, še veš, se ptički ženili so«. Ptički že, kristjani pa v postu ne. Veljala je zapoved: Ne obhajaj slovesne ženitve v prepovedanih časih. Zdaj je to drugače, a je bolje ne omeniti sedanjega naročila, da se v parlamentu po nepotrebnem kdo ne razkuri.

Sicer pa: dobro, da smo tukaj, ali naj postavim tri šotore?

Peter je bil vedno pripravljen ukrepati. Utaboriti se, ušotoriti. Kdo pa ne bi bil rad na varnem; na kamnitih gorskih tleh bolj kot na spenjenih valovih. Od tam so znani kriki: Potapljamo se!

Kaj vse je počel Učenik, da bi navzoči verovali. Zažari še v blesteči svetlobi in glas z neba potrjuje, da je Božji Sin. Priči pa Mojzes in Elija. Mar to ni dovolj?

Za nas komaj da, če ob čudežih, ki se dogajajo nam osebno ali na družbeni ravni, ne uvidimo in ne prepoznamo božje varovalne vrvi nad previsi, prepadi, globelmi, teminami; v revoluciji, vojni. Kolikokrat smo se znašli na 'ostrini britve', pa ni pritekla kri. Ali pravočasno krenili na drugo pot, uzrto nenadoma, vendar jasno prepoznavno. Predrli neprehodni koridor. Spoznali, da so nam padle luske z oči. Čigav ukaz je preprečil popolno uničenje dežele? S katerega neba nam rosijo dobrine od kruha do svobode, da nam gre kljub vsemu zgrešenemu še dobro.

Na gori se je vse dogajalo v slavi, pa so bili učenci vseeno prestrašeni. Spet je bila potrebna spodbuda: Ne bojte se (prim. Mt 17,7). Tako se je nemara počutil rajni nadpastir, sicer ne bi zapisal: Preveč si mi dobrega storil, moj Bog, zato se bojim, da ne boš mi pri sodbi prestrog, predobri moj Bog. 

Sámo žarenje in božji glas. Tudi mi si bomo zakrili obraz, če nam bo dano uzreti nebeško Svetlobo. Saj niti v sonce ni mogoče gledati, ne da bi nam vzelo vid. Vse kaže, da je vedno potrebna pomoč v Učenikovi pojavi, besedah in dejanjih in njegova bela lepota. Ko grobo udarijo preizkušnje, nemir, tema in obup, nas lahko reši spomin na Njegovo spremenjenje.

Pripravljenost postaviti šotore se je učencem sprevrgla v prestrašenost. Z nami je tako, da smo bolj svojevoljni kot bojazljivi. Tudi glede postne postave, čeprav je v primerjavi z nekoč precej olajšana. A več ko nam je olajšano, več crkljanja pričakujemo in zahtevamo. Zakaj ravno v nedeljo, mar na druge dneve maša ni ta prava, priostrijo debato debatni kristjani, vedno tako usmerjeni v dialog, da bi preglasili sogovorca. 

»Ne ubežiš, ne ubežiš, moral boš na sveti križ.«

Pomoč je Svetloba z one visoke gore.



S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu