Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

NI TREBA K SPOVEDI?

ŠKOFJE VAM ODGOVARJAJO (škof Anton Jamnik)

Zadnjič je bivša redovnica na televiziji dejala: »Bog ne odpušča, ker nima kaj odpustiti, saj nas je ustvaril.« Kaj menite Vi? Potem ni treba k spovedi … 
Tadej iz Ljubljane

Tadej, vprašanje, ki ga postavljate, je govotovo ena ključnih tem našega verovanja in prijateljstva z Bogom. Tako »bivši redovnici« kot vsakemu izmed nas bi svetoval, da vzamemo v roke Sveto pismo, ki zelo realistično predstavi človeško zgodbo bivanja na tem svetu. Prototip in pravzor vsake grešnosti je nakazan v Svetem pismu, v pripovedi o Adamu in Evi in njunem začetnem izvirnem grehu, v katerega senci se nadaljuje vsa človeška zgodovina. Greh je po tej pripovedi in mnogih drugih besedilih Božje besede odklanjanje razmerja (prijateljstva) s pravim Bogom, zapiranje vase, sebičnost in samovščečnost ter želja po samozadostnosti. Teolog Rahner je pisal, da je vsak težak greh malikovanje pred končno stvarnostjo. 

Res je, do svoje grešnosti ljudje težko najdemo pravilen in zdrav odnos. Navadno nas zanaša v eno ali drugo skrajnost. Ne manjka tistih, ki grešnost podcenjuejo, če že ne celo zanikajo. Podcenjevanje človeške grešnosti je nojevsko stališče, je samoprevara, ki izraža pomanjkanje poguma, ponižnosti in iskrenosti pred seboj, da bi se človek dejansko soočil s samim seboj. 

Smisel za greh ima ob vsej lepoti bivanja človek, ki se zaveda, da se je pregrešil proti nekomu, da je odpovedal pred nekom, da je ravnal tako, da je prizadel svoje osebno razmerje z Bogom, ki ga ima neskončno in brezpogojno rad. »Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe …« (Lk 15,18). Ko grešim, podcenjujem in zavračam Božje prijateljstvo, dobesedno pljunem in onečastim svoje razmerje z Njim in to, kaj je On in kaj sem jaz v razmerju do njega. Kaj je greh, ve samo človek, ki ima pravi smisel za Boga, za njegovo prijateljstvo, za njegovo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje (prim. A. Stres). Zavest, da sem grešnik, vsebuje sicer občutek krivde, vendar je v okviru pristnega krščanstva ta zavest daleč od vsakega malodušja, razočaranosti nad seboj, nagonske stiske, kaj bo z mano, daleč od obupa in napadalnosti. Torej je tudi res, da pretirano ukvarjanje samo z lastnimi grehi ni krščansko, ker izvira iz jeze nad samim seboj in napuha. »Da se je meni moglo kaj takega zgoditi, da sem jaz mogel tako nizko pasti ...« Krščansko kesanje in sveta spoved nimata prav nič skupnega z užaljeno samovšečnostjo. Pač pa je kristjanu hudo in žal zaradi drugega, zaradi neskončno dobrega Boga, pa tudi zaradi tega, ker je prizadel sočloveka (A. Stres). Če se preveč vrtimo okoli lastnega ega in grešnosti, hitro zaidemo v začarani krog obupa. Rešitev nam je podarjena v tem, da se čim bolj zavedamo, da smo sicer odpovedali pred ljubim Bogom, toda dobri Bog nam odpušča. In tu se začenja nov korak, novo upanje ... In tu ni prostora za strah ali obup: »Strahu ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen strah prežene« (1 Jn 4,18). 

Gre torej predvsem za vprašanje naše vere in ljubezni do Boga, ki nas brezpogojno ljubi. Ali kot je zapisal evangelist Luka (ko Jezus obišče farizeja Simona) o grešnici, ki ji Jezus odpusti, ker je ljubila. »Zato ti povem: Njeni mnogi grehi so odpuščeni, ker je mnogo ljubila; ... ženi pa je rekel: 'Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!« (Lk 7, 47; 50).

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu