SKUPNO DOBRO

UVODNIK V DRUŽINI, 15. januarja 2017 (Tone Rode)

V nekaterih krogih, celo med tistimi z visoko stopnjo razvoja osebne duhovnosti, omemba besedne zveze »skupno dobro« nemalokrat sproži striženje z ušesi v znak nezaupljivosti do morebitnega poziva k javnemu izpostavljanju, civilnodružbenem delu ali celo političnem angažmaju. 

Po desetletjih subliminalnega šepetanja, zadnje čase pa vse bolj glasnega prigovarjanja javnega mnenja smo se slovenski kristjani navadili sprejemati, da je vera osebna stvar in da ne bi smeli svojega prepričanja o tem, kaj je dobro za družbo, »vsiljevati« drugim, saj naj bi bili v nevarnosti, da zakrivimo enega izmed »največjih grehov« sedanjega časa: netolerantnost do načina življenja, mnenja in izbir drugih.

Zato je prav, da osvežimo nekaj misli Jacquesa Maritaina, filozofa in kristjana ter enega izmed glavnih piscev Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je leta 1948 sprejela generalna skupščina Združenih narodov. Maritain v knjigi Oseba in skupno dobro utemeljuje, da obstaja neposredna vez med spoštovanjem dostojanstva človeške osebe in skupnim dobrim družbe. Dostojanstvo osebe izhaja iz odnosa do Boga. Človek postane oseba, ustvarjena za Boga in večno življenje mnogo prej kot postane državljan, je član družine, veliko preden postane član družbe. Končni cilj vsakega človeka je uresničiti svoje poslanstvo v tem življenju, tako da bo večno živel z Bogom v naslednjem. Vsak človek je neponovljivo bitje, poklicano v odnos z Bogom ter v življenje v občestvu s preostalim človeštvom. 

Za Maritaina je skupno dobro »seštevek vse državljanske zavesti, političnih kreposti ter smisla za pravičnost in svobodo, vseh dejavnosti, materialne blaginje in duhovnega bogastva, vsega nezavednega delovanja podedovane modrosti, vse poštenosti, pravičnosti, prijateljstva, sreče, kreposti in junaštev v posameznih življenjih članov«. Skupno dobro se krči, ko neka oseba ne živi v skladu s svojim presežnim ciljem. Vsako nekrepostno ravnanje zmanjšuje človekovo dostojanstvo tako storilca kot vseh ostalih, ki trpijo za posledicami njegovega ravnanja. 

Zato mora človek v družbi biti toliko svoboden, da bo lahko življenje usmeril proti večnemu cilju in bo presežne vrednote lahko živel ne samo zasebno, temveč tudi javno. Družba, ki jih ne uspe svojim članom zagotoviti te osnovne svobode in ne spoštuje temeljev, na katerih sloni dostojanstvo osebe, uničuje skupno dobro in ne nazadnje tudi samo sebe. Zato je verska svoboda posameznika prva pravica človeka, sledi ji pravica do ugovora vesti. Zato se moramo zavzeti za vse, kar po vesti menimo, da je dobro za družbo, za zaščito družine kot skupnosti enega moškega in ene ženske ter njunih otrok, za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti. Skupno dobro je odvisno tudi od javnega dela tvojega duha in srca, tvojih ust in tvojih rok.