Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

OKTOBER - MESEC ROŽNEGA VENCA

Cvetovi z naših poljan

6. 10. 2013 | Berta Golob | Uvodnik

Naši svetniški kandidati so bili molivci rožnega venca.

Visoke obletnice smo obhajali pred kratkim; Baragovo, Slomškovo in Gnidovčevo. Saj nam sveti možje letijo kar na kup. Da pa je težko biti prerok med rojaki, je spoznal in nam povedal sam Odrešenik (prim. Jn 4,44).


 

Toda počasi nam, trdoglavcem, le leze
v zavest, kdo in kakšen »v poljani cvet« nam je že kazal pot k nebu. Naši blaženi in naši svetniški kandidati so se odlikovali kot vztrajni molivci rožnega venca. V njihovem času je slovensko ljudstvo še na kolenih vsak večer odmolilo to venčno molitev velikih skrivnosti. A Baraga mu ne bi bil pripravil Dušne paše, če ne bi vedel, kateri zmaj steguje sedem glav po njegovih rojakih. Ne Slomšek ne Gnidovec, tudi ne Majcen ali Terčelj iz naših dni, si ne bi ovijali rok z »ogrlico«, če ne bi sami izkusili njene blagodejne moči. Krščanski rod pa, ki je ta čas prvič prišel k verouku, spet pove, da ima tako ogrlico babica, mami pa ne.

Dragi Baraga! Ne vem, kaj boš danes še opravil s svojimi Zlatimi jabolki, ko pa trdiš, da moramo biti ponižni. Psihologi, terapevti in tudi teologi so nas naučili, da se je treba zavedati svoje visoke cene in graditi pozitivno samopodobo. Žrtvovanje, pokora, čistost, ponižnost, zatajevanje so izginili iz našega besednjaka. Slomšek blaženi pa tako zelo čisla te odmrle kreposti. Sama molitev ga je in poučevanje pa vzgoja. Ker vemo, da ni bil grobijan in da je starše navajal k ljubeči skrbi za otroke, razumemo palico kot preneseni pomen, kot literarno podobo. Saj bi bilo navajanje h garbanju zadostna ovira za to, da bi kak njegov zemeljski ostanek pristal v relikviariju. Tako pa ga imamo, z naše poljane cvet, nasutega na oltarje in nam velja za nebeškega priprošnjika.

Rojakom je razkril obraz komunizma in prav ta, z obetom zemeljskega raja, je z misijonskih poljan pregnal Andreja Majcna. Njemu smo lahko še segali v roko. Revček Andrejček, kakor je pravil sam sebi, je objokoval pregreho, da se težko odreka sladki smetani. Nenehno je pa pletel molitveno ogrlico. Kar je počel tudi škof Gnidovec, ko se je skozi makedonske daljave tešč s kovinsko skrinjico bogve čigavih relikvij peš vlekel v samotni kraj, da peščici katoličanov prinese Boga. Ti, mami, pa kar mamo povprašaj, saj še marsikaj ve in zna.

Dokler se vsi skupaj ne prežarimo z molitvijo po zgledu svetniških rojakov, nam skoraj ni pomoči.





S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu