NASTANEK ŽUPNIJE

Eden izmed pogojev za nastanek župnije v srednjem veku so bili primerni dohodki, s katerimi so se mogli vzdrževati župnik, njegovi duhovni pomočniki in cerkveni uslužbenci in s katerimi so se mogli kriti stroški, nastali v zvezi s službo božjo, ter stroški za vzdrževanje cerkvenih in župnijskih poslopij.

Najvažnejši vir dohodkov je bila za vsako župnijo njena zemlja, nato dajatve domačih in tujih podložnikov, manj pomemben vir pa obvezne pristojbine vernikov ter njihovi darovi.

Župnije so nastale iz pražupnij. Župnija Selnica je nastala iz mariborske pražupnije, ki je izpričana leta 1189. Najprej je bil to vikariat. Nekateri zgodovinarji so mnenja, da je Selnica dobila svojega duhovnika vikarja že v 12. stoletju ali pa najkasneje v začetku 13. stoletja. Na visoko starost cerkve kaže tudi njeno ime, imenuje se namreč po sv. Marjeti Antiohijski. Selniški župnik (Filip) se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1335, kar dokazuje, da je bila tedaj v Selnici že redna dušnopastirska postojanka, cerkev sama pa se omenja leta 1372.

Župnija Selnica je prišla pod lavantinsko škofijo za časa škofa Slomška 1859. Prej je dobrih 70 let spadala pod graško škofijo, še prej pa dolga leta pod salzburško.