ZGODOVINA KRAJA
NASTANEK ŽUPNIJE
CERKEV SV. MARJETE ANTIOHIJSKE
DOMOV
Slo   De
ROMARSKA IN ŽUPNIJSKA CERKEV SV. DUHA NA OSTREM VRHU     PFARR- UND WALLFAHRTSKIRCHE HEILIGENGEIST AM OSTERBERG

ŽIVLJENJE KOT ČAST IN VREDNOTA

   
Nespoštljiv, nečasten odnos do življenja se kaže tudi v sovražnem govoru

Leta 1888 je filozof Friedrich Nietzsche zapisal: »Že davno več ne zbiramo, ampak razsipamo kapital naših prednikov.« Podobno je mislil francoski pesnik Charles Péguy (†1914): »Z jeklenimi živci moderni svet živi skoraj izključno od preteklih generacij, ki jih zaničuje in se pretvarja, da jih ne pozna, medtem ko ne prezira koristi, ki jih od njih ima ... Moderni svet je zanesljiv samo v eni svari: zanesljiv je v zajedavstvu.« Drugje povzame: »Moderni svet je po svojem bistvu zajedavec. Svojo moč ali svojo navidezno moč črpa iz ureditev, proti katerim se bori, iz svetov, ki jih poskuša razrušiti.«

Za ta fenomen danes sociologi uporabljajo besedo »dekulturacija«, ki označuje proces izgubljanja kulturnih vrednot. V tehnološkem in znanstvenem pogledu drvi svet vedno hitreje v prihodnost, v kulturnem pogledu pa izgublja tisto, kar so rod za rodom gradili naši predniki. Pred leti so za novo leto poročali o dveh umorih v eni od vzhodnih evropskih držav. Na dveh ločenih praznovanjih novega leta so mladi ubili dva vrstnika: na prvem, da bi videli, kako človek umira, na drugem, ker to sodi k »žuru«. Podobne primere našteva v svoji uspešnici Grozljivi gost: mladi in nihilizem italijanski filozof in psiholog Umberto Galimberti. Ko postavimo takšen nihilističen odnos do življenja ob bok odnosu, ki ga najdemo – na primer – v srednjem veku, se predstava o tem, kaj je »srednjeveško« in kaj »moderno«, obrne na glavo. V resnici je imel srednji vek neizmerno višja merila o vrednosti človeškega življenja: takrat življenje ni pomenilo samo fizičnega preživetja, ampak čast. Ta merila opisuje izraz »etika časti«. Vitezi so nad goli boj za preživetje postavljali čast, celo ko je šlo za življenje in smrt. V starem veku najdemo tudi najčistejši lik častnosti pri atenskem filozofu Sokratu. Obsojenemu na smrt so prijatelji prigovarjali, naj uide iz zapora in si reši življenje, pa jih je zavrnil, rekoč: kako naj bo sedaj on, ki je vse življenje druge učil izpolnjevati zakone, zakonom neposlušen.

Dekulturacija pomeni, da človek življenja ne živi več v duhu vrednot, idealov in časti, ampak zgolj kot zabavo. Zahodni človek v življenju vedno manj vidi nekaj, kar je dobro samo po sebi in zato vredno vsega spoštovanja. V preteklosti je človek v stvarstvu videl nekaj dobrega. Filozofija je učila, da je bitje samo po sebi tudi dobro. Zato je bilo tudi življenje vredno napora; iz napora pa so se rojevale vrednote, ideali, življenjske oblike, ki so bile zahtevne, a življenja vredne in so življenje ščitile. To filozofijo je sodobni človek vrgel v staro šaro. Zanj je »vrednota« le še zabava, ki ni zmožna obnavljati vrednot, brez vrednot pa je tudi življenje brez vrednosti. Sklep je preprost: zahodnjak, ki želi življenje užiti kot zabavo, življenja ni zmožen obnavljati. Rodnost je zato strmo padla in Zahod je primoran »človeško blago« uvažati iz predelov sveta, ki se jih duh potrošništva še ni dotaknil in je zanje človeško življenje še vrednota. Tako razmišlja filozof Rémi Brague.

Nespoštljiv, nečasten odnos do življenja se kaže tudi v sovražnem govoru, ki nas preplavlja. Po njem poseže človek, ki v sebi nima več duhovne moči, da bi poraze prenašal častno in dostojno. Nad čast postavi golo silo in oblast. Nerazumljivo pa je, da nekoga, ki zase izrecno in javno pove, da ne more govoriti, »ne da bi uporabil sovražni govor«, in ki je zanj sovražiti katoliško Cerkev v Sloveniji državljanska dolžnost, državne ustanove branijo z besedami: »… v tem primeru težko govorimo o sovražnem govoru, temveč bolj o hudi jezi …, o uperjenosti proti ekscesom, ki so obsojanja vredni«. Takšno nasilje nad izrečenimi besedami, s katerim državni uradnik pomen izraza »sovraštvo« spremeni v »vredno obsojanja«, odpira vrata skrajnemu nasilju in samovolji, saj iz sovraštva naredi vrednoto! Kakor poudarja poznavalec komunizma, zgodovinar Alain Besançon, je najglobljo sprevrženost dosegel komunizem v sprevračanju besede »dobro«: uboj mu je uspelo prikazati kot nekaj dobrega in krepostnega. Tega – po Besançonu – ni storil niti nacizem.

Avtorica besed o »domobranskih ličinkah«, o »prekletih smrdljivih farjih«, o tem, da je treba Cerkev sovražiti, je na vprašanje, ali to ni sovražni govor, odgovorila: »Kdo pa je začel?« Takšno razmišljanje vodi v krog vedno večjega maščevanja, v katerega je bilo človeštvo najgloblje ujeto od samih začetkov. Krog so po prepričanju Rénéja Girarda prekinile šele Jezusove besede odpuščanja s križa. Ta véliki poznavalec človeške kulture vidi prav v križu največjo revolucijo v zgodovini človeštva, ki je življenju vrnila najgloblji smisel in čast. 
Robert Petkovšek
31.01.2012

Arhiv zapisov



Oznanila

Sem mislil, da sem sam na sredi teh valov, na sredi teh vetrov, in nisem vedel, kam. In vendar, Ti si bil, mogočni moj Gospod, z menoj prav vsepovsod, kjer jaz sem boje bil. Podal si mi roko, me dvignil iz nizkósti, pokazal pot h kreposti, pokazal pot v nebo. Lojze Grozde

Izberite dokument:



Pošljite sporočilo - kontakt
Župnija Selnica ob Dravi © 2009 - 2010  |  Fotografije foto Anka Holcman  |  Izdelava spletnih strani Rokos