6O LET DRUŽINE

Iz ljubezni do Cerkve


13.5.2012 Ko sem ob pripravljanju prispevkov ob 60-letnici izhajanja Družine prebiral razmišljanja nekaterih dosedanjih časnikarjev in urednikov v naši hiši, me je posebej nagovoril odgovor dr. Draga Klemenčiča na moje vprašanje o tem, kdo je katoliški časnikar. Ob koncu namreč pravi: »Včasih pozabljamo, da spada k bistvu katoliškega časnikarja, da ima rad Cerkev. Ne mislim nekritično rad. Vzemimo človeka, čigar mati pije. Vseeno jo ima rad. Ima svoje napake, vidi njene napake in ji skuša pomagati, jih popravljati, a jo ima rad. To mora izžarevati tudi katoliški časnikar. Tudi če vidi odstopanja, napake, slabosti, ljubezen mora ostati.« Če hočemo Cerkev ljubiti, moramo imeti pravo predstavo o njej. Dandanes ta predstava pri ljudeh ni samoumevna. Za nami je dolga doba, ko je bila kateheza po župnijah zelo omejena in sodobni duh kriticizma se je močno prijel tudi kristjanov. Toda Cerkve ne moremo obravnavati le po logiki socioloških zakonitosti. Cerkev niso samo papež in duhovniki, Cerkev smo vsi krščeni. Ta Cerkev ima dve plati: božjo in človeško. Božja stran je Kristus, ki je večen, nezmotljiv in brez madeža; človeška stran pa smo mi vsi, z našimi napakami in slabostmi vred. Cerkev torej nosi podobo našega življenja. Čim bolj se bomo zavedali odgovornosti zanjo, tem bolj bomo z njo sodelovali. Čim popolnejše bo naše krščansko življenje, tem lepša bo podoba Cerkve in laže bo izpolnjevala svojo nalogo v tem svetu. Pokojni slovenski duhovnik dr. Jožef Pavlič, ki je bil župnik v Grödnu/Ortisei na Južnem Tirolskem in je užival tolikšen ugled, da ga tam še danes ne morejo pozabiti, je na svoji zlati maši 9. oktobra 1994 v rodnem Šmartnu v Tuhinjski dolini rojake spodbujal k ljubezni do take Cerkve z božjim in človeškim obrazom: »Kristjan, Cerkev je tvoja mati. Ali ljubiš svojo zemeljsko mater samo takrat, kadar nosi nedeljsko obleko (op. božja stran Cerkve), ali jo ljubiš tudi takrat, ko ima na sebi delovno, zaprašeno in zakrpano obleko z žulji in zgarano (op. človeška stran Cerkve)?« O tem razmišljam v dneh, ko ocenjujem delo, ki ga je opravila Družina v šestih desetletjih, in ko se v javnosti zadnje leto vrstijo kritike o hudih napakah, prekrških in zlomih na gmotnem področju ene izmed naših škofij. Ni vsa Cerkev na Slovenskem kriva za to, kar se je zgodilo in zaradi česar se bo še nekaj časa veliko govorilo, a breme zdaj nekateri nalagajo kar na vso Cerkev, vse škofe in vse vernike. Proticerkvena gonja, ki se pri nas vleče od komunizma naprej, je spet dobila odlično netivo. Skoraj vsi pa smo se nalezli neke splošne histerije, ko naenkrat zdaj vsi vse vedo in sodijo, podpihujejo, razpihujejo in vznemirjajo. Ne morem se izogniti občutku (na to sem opozoril že ob izbruhu »mariborske finančne zgodbe«), da si nekateri tudi v katoliških vrstah kujejo priljubljenost na račun te nesreče. Razvnemanje čustev, mlačnost do resnice in mešanje stvarnega in navideznega je tisto, pred čimer je pri časnikarskem delu posebej svaril tudi papež Benedikt XVI., ko je sprejel v avdienco časnikarje z vsega sveta. Katoliški časnikar ne more prezreti verske krize, ki je zajela tudi Slovenijo in jo sedaj poglabljajo še neuspele gospodarske naložbe. Papež je dejal: »Čase, v katerih živimo, čeprav so kljub vsemu precej koristni, saj so níti zgodovine v božjih rokah in se njegov večni načrt vedno bolj razodeva, vedno spremljajo tudi številne sence.« Toda katoliški časnikar se ne bo ustavljal ob sencah in iz njih koval dobička ne sebi in ne komu drugemu, ampak si bo prizadeval, kakor pravi papež, ohranjati v svetu prižgano baklo upanja, ki jo drži Cerkev, da bi ljudje tudi danes živeli, kot se spodobi, ter primerno oblikovali prihodnost za rodove, ki prihajajo za nami. Ko nekateri neprizanesljivo obravnavajo Cerkev in npr. najstrože jemljejo pod drobnogled njeno ravnanje v preteklosti, se nihče ne vpraša, od kolikega zla pa je ljudi tudi odvrnila. Vittorio Messori je ohranil pripoved o kralju sv. Ludoviku IX., ki je, ko je med potovanjem v Sveto deželo doživel grozno neurje, v katerem so obupali tudi najbolj izkušeni mornarji, ker so mislili, da je vse izgubljeno, vzkliknil: »Vztrajajte še malo! Kmalu bodo menihi vstali k petju hvalnic in mi bomo rešeni!« Res je, ni potrebno biti svetnik, dovolj je, da smo kristjani, ki ohranjamo upanje, in bomo razumeli, kako more ocean molitve, ki vsak dan valovi v Cerkvi, prispevati k razpletu dogodkov v življenju posameznikov in skupnosti. Cerkev z molitvijo in zakramenti ohranja to upanje med nami, zato jo imamo radi. Zato tokrat v komentarju jubilejne številke Družine vse slovenske kristjane vabim k molitvi za Cerkev pri nas in po svetu. To je moč, ki zmore premagati vsako malodušje, razočaranje, jezo, obup. To je nevidna moč, ki zagotavlja zanesljivo zmago. Franci Petrič